 |
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
 Objavljeno: 07 Mar 2012 19:17 Naslov sporočila: MODRI ČLANKI |
 |
|
Nihče ni samoten otoček sredi oceana
Dovoljujete drugim, da vam vsiljujejo svoje poglede na življenje in vam predpisujejo, kako naj se počutite, kaj naj počnete, kaj naj mislite, kako naj se vedete, kaj naj govorite ...? Skratka – ali dovoljujete okolju, da nenehno vpliva na vas in vam "pere možgane"? Še huje – ali dovoljujete, da vas drugi omalovažujejo, vas podcenjujejo, izvajajo nad vami psihični pritisk ali celo fizično nasilje?
Se potem zaradi tega počutite nesrečni, odrinjeni od sveta, osamljeni, prezrti, osramočeni...? Imate občutek, da so vsi ljudje okoli vas srečni, zadovoljni, ljubljeni, spoštovani ..., le vi niste? Se vam zaradi tega dozdeva, da je življenje do vas krivično, da vas zapostavlja, vsem drugim pa v izobilju daje in jih nenehno boža oz. ljubkuje?
Občutje, da smo nemočna bitja, povsem prepuščena vplivu drugih (staršev, učiteljev, šefov, zakoncev ...) je eno najbolj negativnih občutij, kar jih obstaja v človeški duši, kajti jemlje nam samozavest, védenje o lastni vrednosti oz. o tem, da smo vredni vse ljubezni in spoštovanja že samo zato, ker obstajamo.
Ko se tega zavemo – namreč dejstva, da smo že zgolj zaradi svojega prihoda na ta svet upravičeni do brezpogojne ljubezni, spoštovanja in priznavanja pravice do obstoja - spoznamo, da imamo tudi mi moč, vplivati na druge ... najprej morda le na živali, pa na majhne otroke, kasneje na sovrstnike, nato na starejše brate in/ali sestre, končno na odrasle. A se že kmalu zavemo, da v bistvu pravzaprav že ves čas vplivamo na druge od svojega spočetja dalje!
Recimo, da me je starejši brat brcnil. Na njegovo dejanje se lahko odzovem različno: lahko jokaje stečem stran, lahko se grem pritožit mami, ali mu pokažem jezik, lahko mu vrnem brco, morda pa se z njim o brci raje pogovorim. Z vsakim svojim odzivom bom vplivala nazaj na brata, oziroma bom posledično sprožila ustrezen bratov odziv. Ob moji prvi reakciji bo brat morda slavil zmagoslavje, jaz pa bom osramočena in ranjena. V drugem primeru me bo morda ozmerjal s špeckahlo in se mi rogal, torej bom spet osramočena, jezna ali zamorjena. V tretjem primeru pa me bo morda spet brcnil ali mi primazal kakšno gorko. V četrtem primeru se bova do krvi stepla in nato postala "dosmrtna sovražnika". V petem primeru pa bova morda našla skupen jezik in spoznala, da je bolje sodelovati in biti prijatelja kot pa sovražnika. Morda se mi bo brat celo opravičil, jaz pa mu bom vse oprostila.
Ta vrsta odzivanja pa je najtežja in zahteva največji vložek energije (in inteligence), a je zato tudi daleč najučinkovitejša. Premik v to smer pa bo nastopil šele tedaj, ko bom spoznala, da imam tudi jaz moč vplivanja na bratove odzive oz. dejanja. Šele izkušnje pa me bodo privedle do tega, kateri moj odziv bo najbolj ugodno vplival na brata oz. na najine medsebojne odnose.
To svoje "znanje" bom kasneje prenesla na šolanje, v zakonsko življenje, v delovno okolje, v prijateljske odnose ... Ves čas se bom zavedala, da imam moč, vplivati na druge, jih oblikovati, jim vsajati določene misli, želje, potrebe ... obenem pa se bom zavedala, da tudi drugi lahko ves čas enako vplivajo name, če jim bom to seveda dopustila. A pri vsem tem nenehnem medsebojnem vplivanju, da ne rečem kar manipuliranju, se je treba zavedati enega samega velikega svetlečega klicaja – ODGOVORNOSTI!!! Bom vplivala na druge v dobrem smislu ali v slabem? Jim bom s svojimi dejanji, mislimi, besedami, zahtevami... koristila ali jim škodovala? Kajti vsako moje dejanje ali misel (namreč tudi samo z mislimi lahko vplivamo na druge, in oni na nas, jasno!) bo izzvala protidejanje oz. protimisel z nasprotne strani.
In po drugi strani – ali bom dovoljevala drugim vplivati name s slabimi mislimi, besedami, dejanji (morda celo kriminalnega značaja), ali pa se jim bom raje uprla in se zanesla na svojo sposobnost pozitivne presoje in odziva?
Življenje je nenehen tok energije od enega do drugega živega bitja (predmeta), kajti nihče ni samoten otoček sredi oceana! Neprestano nas "bombardirajo" misli in nameni drugih ljudi, ravno tako tudi mi lahko "bombardiramo" druge s svojimi mislimi in/ali nameni, pri tem pa ni pomembno, kako daleč drug od drugega smo. Kajti vsi smo povezani med seboj z nevidno energetsko nitko, ki se imenuje ŽIVLJENJE!
Nekaj verzov na to temo:
Slepo podrejanje drugim ljudem
prinaša razočaranje, odvisnost in obup.
Kako izogniti se čustvom tem?
Svoj osebnostni razvoj treba vzeti je v zakup!
Dejanja, ki v življenju jih vsak človek naredi,
učinkujejo na znane in neznane ljudi.
Zato iz sebe dajmo najboljše, kar lahko,
četudi to doseči največkrat je težko!
Odnosi so univerzalna govorica,
ki jo razume vsak otrok, študent, kmetica ...
Po tem, kar drugi bodo od njih pričakovali,
se podzavestno bodo ljudje ves čas ravnali.
V telesnih gibih pozitivna misel se odraža,
pa tudi v govorjenju in v nasmehu se opaža.
Vse to ugodno vpliva na ljudi okoli nas,
da radi nam podarjajo pozornost, čustva, čas.
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka 
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)
Nazadnje urejal/a Bucka 19 Okt 2023 16:55; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 07 Mar 2012 19:38 Naslov sporočila: |
|
|
PISMO DEBELI DEKLCI
Draga debela deklca, ne bom mlatila prazne slame, kajti vse, kar ti bom napisala, bo odsev mojih lastnih izkušenj in spoznanj. Ne bom ti lagala, ne bom te zavajala, saj le čemu naj bi te!
Nisi zadovoljna s svojo postavo, s svojim izgledom. Mnogo preveč te je skupaj, počutiš se kot nasedli kit, ki se brez pomoči okolja ne more vrniti v morje in znova svobodno zaplavati. Tvoja gola silhueta v ogledalu ti ne ugaja, nisi si všeč niti en face, niti v profilu. V tem še najmanj! Sovražiš svoje telo, "rešilne pasove" okoli trebuha, sovražiš nečisto kožo, ogrce, mozolje, mastne lase, nabrekle ude … sovražiš sebe vso.
Pa saj pravzaprav sploh ne izgledaš tako slabo, marsikomu si celo všeč takšna kot si, ker si naravna, iskrena, inteligentna, dobrega srca, ker imaš smisel za humor. A vendar se boleče zavedaš, da vsakdo najprej pogleda le, kakšna si videti na zunaj, ta podoba pa ni ravno navdihujoča in vznemirljiva, še posebno ne za moške oči.
A takšno je pač življenje!
Ko bi se le mogla znebiti odvečnih kilogramov, vse drugo bi se potem že nekako uredilo. A nobena dieta ne pomaga, kajti kilogrami se po vsaki neusmiljeno vrnejo. Vse si že preizkusila, učinek pa je bil le kratkotrajen, če je sploh bil kakšen.
Motivacija?
Pri hujšanju je najpomembnejša motivacija, kajti le prava motivacija te v resnici žene naprej po poti, ki vodi k uspehu. Brez prave motivacije ni akcije. Motivacija je kot veter v jadra – brez njega jadrnica ne bi mogla lahkotno drseti po morski gladini. A vedi, da moramo ločiti med dvema vrstama motivacije – med zunanjo in notranjo.
Zunanja motivacija je recimo nakup preozkih hlač ali obleke v upanju, da boš potem prisiljena k hujšanju, če hočeš novo oblačilo sploh kdaj spraviti nase. Zunanja motivacija je lahko zlobna opazka nesramne sošolke, da si videti takšna kot kak masten tjulenj. Zunanja motivacija so lahko nabrekli prsti, s katerih ne moreš več sneti prstanov. In podobne reči. A tovrstna motivacija ni tista prava, ki bi te lahko vodila po poti k uspešnemu hujšanju.
Ne ... prava motivacija mora priti iz tebe same. Nekaj se mora zgoditi, kar te razsvetli, ti odmakne kopreno z zaslepljenih oči in ti vlije močno željo, trden namen, dokončno opraviti z odvečnimi kilogrami in si jih nikoli, ampak res nikoli več, nabrati nazaj. Nekaj se mora zgoditi, kar te prepoji z močno vero, da si tega sposobna!
Najboljša notranja motivacija je LJUBEZEN, iz katere nato izhajata močna ŽELJA in NAMEN! Najprej ljubezen do sebe, potem pa morda še ljubezen do moškega.
Zakaj LJUBEZEN? Ker želiš biti lepa zase in privlačna zanj, ki ga ljubiš. Groza te je ob misli, da bi te videl golo, takole debelo, zamaščeno, neprivlačno. Skrivaš se pod ohlapnimi oblačili in se izogibaš srečanjem z njim, ker te je groza. Potem pa se kar naenkrat rodita v tebi vroča želja in trden namen, shujšati, kajti tistega tipa resnično ljubiš, si ga resnično želiš. A zavedaš se, da so moški večinoma vizualni tipi, ki žal žensko zaznavajo pretežno z očmi, manj s srcem, še manj z ušesi, da o razumu niti ne govorim. Vsaj ti ne poznaš nobenega, ki bi se zaljubil vate zaradi tvojega bistrega uma in prijetnega značaja.
A privlačna (in zdrava) želiš biti tudi zase, ker bi vsak dan, vsako jutro, vsak večer rada gledala v ogledalu nekaj lepega, nekaj prijetnega, kar bi z veseljem lahko (po)gledal tudi on, moški, ki ga ljubiš. Zato v "pogon" poženeš vse svoje znanje in izkušnje, zbereš vso voljo in energijo, kar ju premoreš, narediš si načrt, in preprosto začneš. Ni ti težko, kajti ljubezen ti ves čas daje impulze, ki te ženejo dalje. Če ti zmanjkuje vetra v jadrih, si naslikaš pred očmi njegov obraz, izgovoriš NJEGOVO IME, in nov val energije te kar sune naprej. Enostavno vztrajaš, ker to hočeš, ker si tega želiš. Ponavljaš njegovo ime, ki postane zate nekakšna mantra z neverjetnim učinkom. Ta notranji ogenj ti daje vzpodbudo, da vztrajaš, in ta notranji ogenj se imenuje LJUBEZEN, ta notranji ogenj je ON, je njegovo ime, je tvoj najdražji!
Tvoj načrt?
- Postopno hujšati … in recimo v enem letu (ali v pol leta) doseči težo, ki si jo imela takrat, ko si bila še nadvse zadovoljna s svojo postavo,
- Vzporedno oblikovati telo tudi z gibanjem, najbolje s plavanjem, z aerobiko, s kolesarjenjem, s telovadbo …,
- Spremeniti način prehranjevanja iz nezdravega v zdravega, in ta način obdržati še naprej,
- Spremeniti način razmišljanja in negativne misli spremeniti v pozitivne,
- Privoščiti si veliko spanja, kajti telesna maščoba najbolj izgoreva ravno med spanjem,
- Odvajati se ponočevanja po zakajenih lokalih, kajenja, pitja alkoholnih pijač, zapravljanja časa pred televizorjem ali na spletu, in si namesto tega raje privoščiti dolge sprehode v naravo v prijetni družbi s prijateljicami.
Težko? Niti ne! Kajti kjer je močna motivacija, se odpre tudi pot! In ne samo ena! Tebi se bo odprla čisto tvoja pot ... in na koncu te bo čakal uspeh!
Iz srca ti ga privoščim!
Kadar le po hrani ti želodec hrepeni,
za to željo skriva se občutek nemoči.
Ne pričakuj užitkov v hrani in pijači,
ves čas naj kaj novega raje te privlači!
Za preveliko težo kriv je tudi besednjak,
na primer: nisem všeč si, zguba, bajs debeli, spak,
saj portret, ki v mislih je, udejanil se bo vsak.
Če vzrokov za požrešnost nočeš si priznati,
težko v življenju vitek mogel boš postati.
"Tega ne bi smela jesti," reče teta Justa,
ko še zadnji košček torte si potisne v usta.
"Alkohola absolutno sploh ne smel bi piti,"
reče Brane, ko pusti si žganja spet naliti.
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)
Nazadnje urejal/a Bucka 25 Mar 2012 14:06; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 08 Mar 2012 09:10 Naslov sporočila: |
|
|
Razmišljanje o resnici in laži
Meja med resnico in lažjo je često zameglena
Resnica in laž sta kakor dvojčici–
prva je kruta, a druga dobra ni.
Ko sem bila še otrok, so mi starši in učitelji nenehno vcepljali nauk, da je lagati grdo. Pri tem pa sem često spoznavala, da lažejo tudi oni. Veliko so obljubljali, pa malo izpolnili. Ali niso neizpolnjene obljube tudi neke vrste laž?
Dvoličnost odraslih pušča v otroških dušah hude posledice. Če hočeš nekoga vzgojiti v resnicoljubno osebo, moraš biti tudi sam resnicoljuben. Kar pa se ne dogaja! In tako otroci svoje otroštvo dobesedno previjugajo med vratnicami laži in resnice, kot bi vozili slalom. Veliko medsebojnih odnosov je stkanih na temelju laži. Fant laže dekletu, da bi jo lažje osvojil. Dekle laže fantu, da bi se v njegovih očeh pokazala v lepši luči. Mož laže ženi, da bi ne izgubil njenih (posteljnih) uslug. Žena laže možu, da bi se izognila njegovi jezi. Šef laže podrejenim, da bi si zagotovil njihovo zvestobo in lojalnost, politik laže državljanom, da bi preprečil nemire in nezadovoljstvo ... Skratka – vsi lažemo.
"Danes pa čudovito izgledaš!" - "Takoj jutri te pokličem!" - "Kažeš najmanj deset let manj, kot jih imaš v resnici!" - "Ne, sploh ne izgledaš debela!" - "Kosilo je bilo nadvse okusno!" - "Ne, še nikoli te nisem prevaral!" - "Vedno sem pošten in odkrit do tebe!"...
So vam te izjave znane? Kolikokrat na dan jih slišite? Kolikokrat jih tudi sami izjavljate?
V svojem večdesetletnem življenju sem prišla do spoznanja, da je laži več vrst. So laži, ki jih izrekamo zato, da bi se nečemu izognili ali da bi si nekaj pridobili. Lažemo o starosti, imetju, družinskih razmerah, zdravju, navadah, željah, zaposlitvi, izobrazbi ...
Druga vrsta laži je zamolčanje; k tej vrsti laži se zatečemo, kadar se bojimo, da bomo koga prizadeli ali pa sebe spravili v neprijeten položaj. Sem sodi tudi polovična laž – del resnice povemo, del pa je zamolčimo. Te vrste laži so često pogubnejše kot "prave laži", ker izkrivljajo resnično stanje. Tretja vrsta laži je olepševalna laž – kadar sicer govorimo resnico v smislu "Ja, res je, storila sem to in to, vendar ..." – nakar jo okrasimo s kupom izgovorov in opravičil. Četrta vrsta laži je prelomljena obljuba. Kako se počutimo ob neizpolnjeni obljubi? Prevarane, ogoljufane, prenešene žejne čez vodo?
Res je – resnica ni prijetna. Dostikrat je zelo boleča, včasih kruta in lahko povzroči hude travme, celo smrt. V takih primerih uporabljamo laž kot neke vrste balzam, ki omili neznosno resnico. Tej vrsti laži rečemo laž iz sočutja. Tudi sama se večkrat zalotim, da se zatekam k njej. V soseščini živi starejša ženska, ki le s težavo hodi s pomočjo palice. Kadar ji rečem:"Danes imam pa občutek, da hodite veliko lažje kot včeraj", me pogleda vzradoščeno in hvaležno. Ne vem, morda se mi samo zdi, ali pa v tistem hipu njen korak res postane lažji! Ali pa izjavim svoji od utrujenosti medli prijateljici:"Le kako ti vedno uspe zbrati toliko energije, da kar žariš od nje!" In veste kaj – v tistem hipu zares zažari! Tako se laž iz sočutja pretvori v laž, ki je postala resnica, čeprav se izjava sprva zdi hinavska in neiskrena.
Takšen učinek imajo tudi vse vzpodbudne besede, pohvale, komplimenti, izrazi občudovanja in laskanja, četudi izrečeni z rahlo primesjo hinavščine. Kadar imajo pozitiven učinek, postanejo resnica – torej se nismo zlagali. To vrsto laži sem zato poimenovala resnica z zamikom. Take vrste laži so tudi razna avtosugestivna gesla, s katerimi želimo doseči neko zaželeno stanje. Na primer: ... Kadar si govorimo, da se iz dneva v dan v vsakem pogledu počutimo vse bolje, se to slekoprej tudi zgodi, četudi je trenutno stanje čisto drugačno. Ko se prepojimo s pogosto ponavljanimi "lažmi", tako da postanejo neizbrisen del nas samih, z začudenjem ugotovimo, da so postale resnica.
Resnico govoriti je torej hvalevredno dejanje, a le če je sogovornik zanjo zrel. V nasprotnem primeru jo je treba povedati na drugačen način, jo nekako narediti bolj "prebavljivo". To ne pomeni lagati, le prirediti jo je treba razvojni stopnji osebe, kateri je namenjena. Majhnemu otroku jo bomo povedali drugače kot zrelemu, odgovornemu človeku. Pri tem pa moramo paziti, da jo povemo ljubeznivo, spoštljivo in s sočutjem. Grobega in brezobzirnega izražanja resnice so sposobni le grobi in brezobzirni ljudje!
Naj na koncu za ilustracijo povedanega nanizam še nekaj modrih misli o resnici in laži iz knjige MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE!:
Besede resnice nikdar niso mične,
a mične besede le redko resnične.
Kdor išče resnico po svoji vesti,
ta mora jo tudi znati prenesti!
Kdor na "resnicoljubnost" svojo še kletvico pripne,
namerava nas prevarati ... ali pa nas je že.
Ena stvar je ... laž izgovoriti,
druga pa ... življenje v njej prebiti.
Resnico govoriti res ni prav prikupno,
zanikati jo pa je le še bolj brezupno!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)
Nazadnje urejal/a Bucka 19 Okt 2023 17:04; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 09 Mar 2012 19:46 Naslov sporočila: |
|
|
. . . . . 
RAZMIŠLJANJE O (NE)HVALEŽNOSTI
Hvaležnost je nepogrešljiva za skladno sožitje
Med sedem glavnih grehov, kot so lenoba, požrešnost, zavist, zloba, napuh, pohlep in jeza, bi morali uvrstiti tudi nehvaležnost. Ta bi bila lahko celo kraljica tem sedmim grehom, kajti v njej je zajet kanček bistva vsakega od njih. V nobenem od grehov pa, nasprotno, ni najti niti kančka hvaležnosti. Predstavljajte si, da so ti grehi v resnici žive osebe! Kako bi se recimo odzvala LENOBA, kadar bi nekdo od nje pričakoval hvaležnost. Verjetno bi ležerno rekla:
"Hvaležnost? Kar sem naj pride ponjo, če se mu da!"
POŽREŠNOST bi najbrž izjavila:
"A za tiste bedne grižljajčke naj mu bom še hvaležna!"
ZAVIST bi morda zasikala:
"Le kdaj bo kdo meni hvaležen za kakšno stvar!"
ZLOBA bi najbrž cinično izcedila skozi zobe:"
A tej zanikrni domišljavi pokveki da naj bom hvaležna!"
NAPUH bi najbrž napihnjeno zabobnel:
"Kakšna hvaležnost neki! Srečen in počaščen naj bo, da sem mu sploh dovolil, narediti mi uslugo!"
POHLEP bi verjetno zahropel:"
Če hoče, da mu bom hvaležen, mi bo pa moral narediti precej več in večjih uslug."
JEZA pa bi gotovo vzrojila:
"Kaj! Predrznež nesramni! Da si sploh upa to pričakovati od mene!"
V življenju velikokrat naletimo na nehvaležne ljudi in ... kar priznajmo si ... tudi sami bi se često lahko uvrstili mednje. To se večkrat dogaja iz nevednosti, neznanja, neizkušenosti, pa tudi neumnosti. Včasih so naše nehvaležnosti krivi pomanjkljiva vzgoja, kompleksi, sramežljivost, žalost, pozabljivost, bolezen itd. V teh primerih bodo naše najučinkovitejše učiteljice hvaležnosti kakšna huda izguba, nesreča, travma ali duševna bolečina. Nihče se ne bi smel učiti hvaležnosti na takšen način, a za marsikoga je ta način edini, ki mu zares zaleže. Zrelejši ljudje bodo takšne krute lekcije nagonsko uporabili za hitrejši napredek v smislu razvijanja občutja hvaležnosti. Tisti pa, ki se bodo imeli za uboge, nesrečne žrtve, jih bodo smatrali za skrajno nepravičnost in krutost usode. V njih ne bodo zaznali lastnega prispevka za stanje, v katerem so se znašli.
In kaj sploh je hvaležnost? Opredelitev je veliko, sama pa nagibam k razlagi, da je hvaležnost v bistvu ljubezen. Kadar čutim hvaležnost do nekoga (ali nečesa), v resnici občutim v sebi nekaj toplega in ljubečega. Hvaležnost pomeni spoštovanje, to pa pomeni ljubezen! Kdor resnično spoštuje in ima rad življenje, ljudi, naravo ..., bo izražal hvaležnost v vsakem trenutku. Na sprehodu se bo zahvalil cvetici za omamni vonj, soncu za svetlobo in toploto. Pticam se bo zahvalil za njihovo petje, staršem pa, ker so se po svojih močeh trudili, da bi iz njega vzgojili odgovorno in hvaležno bitje. Kmetu se bo zahvalil, ker v potu svojega obraza prideluje zanj hrano ... Skratka, hvaležen človek se bo zahvaljeval vsakomur za vse. In nasprotno ... nehvaležnost pomeni, da ne spoštujem svojega sočloveka (napuh), da ne cenim njegovega dela (lenoba), čustev, pozitivnih lastnosti (zavist). Pomeni, da je zame le objekt izkoriščanja (požrešnost, pohlep), izživljanja (zloba), pomeni, da si zato lahko jemljem pravico do poniževanja in in grdega ravnanja z njim (jeza). Pa smo spet pri sedmih glavnih grehih! Zelo nazorno nam govori o njih tale modra misel:
Zid, ki loči nas od sreče in uspehov,
sedem debelin ima!
To so debeline sedmih znanih grehov!
Tudi sama sem v življenju naletela na veliko nehvaležnežev. Saj ne da bi hvaležnost pričakovala ali celo zahtevala! Držim se pač načela, da kadar daješ, dajaj brezpogojno. Vendar pa povsem ravnodušna tudi ne morem ostati, kadar se kdo obnaša nehvaležno. Kajti njegova nehvaležnost pomeni, da me ne ceni, ne spoštuje mojega dela, da me ne ljubi. Pomeni, da je s svojo nehvaležnostjo razvrednotil moje darilo, čustvo ali dejanje. Kar me seveda v duši zelo boli. Ker pa sama sebe cenim in spoštujem, se ob tem samodejno spomnim modre misli, ki sem jo prebrala v knjigi Marcelle Auclaire "KNJIGA O SREČI". V njej pravi, naj se na nehvaležneža ne jezimo, ampak naj se mu v mislih raje zahvalimo, ker nam je s svojo nehvaležnostjo omogočil, da smo lahko bili velikodušni. Misel mi je bila tako všeč, da sem jo preoblekla v verze in jo vključila v svojo knjigo MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE:
Nikdar o nehvaležnežu ne razmišljaj z jezo!
Raje se mu v mislih iz srca zahvali,
ker lahko velikodušno storil si potezo!
Še nekaj verzov na to temo:
Hvaležnost je pričakovanje,
da še sledilo bo dajanje.
Hvaležnost v bistvu prave ljubezni je odraz ...
z njo odpreš srce in ven spodiš sebični Jaz.
Kdor je res hvaležen, dobrosrčen, plemenit,
je takšen tudi, kadar ga nihče ne gleda,
ker iz teh predmetov že opravil je izpit!
Ljubezen in bogastvo k sebi boš privabil,
če zahvaljeval se boš življenju za darove,
in če blagoslavljati jih ne boš pozabil!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 09 Mar 2012 21:41 Naslov sporočila: |
|
|
OTROK NE UBOGA
Neki dan sem na internetu v nekem elektronskem časopisu zasledila članek z naslovom "OTROK NE UBOGA". Naslov je bil napisan z debelimi črkami, avtor teksta pa je bil Pablo Pascual Sorribas. Ker sem po poklicu vzgojiteljica in učiteljica, me je naslov članka takoj pritegnil, pa sem ga pričela brati. Avtor članka piše takole:
Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
"Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?"
"Recite mu, naj gre dol," sem rekel.
"Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize," odvrne mati s šibkim glasom.
"Koliko je star otrok?" vprašam.
"Tri leta," odgovori mati.
Je k temu potrebno še kaj dodati?
Razmišljala sem, kaj bi jaz storila v tem primeru. Seveda bi otroka čvrsto molče zgrabila in ga postavila z mize na tla. Če bi se drl in se ponovno vzpel na mizo, bi dejanje ponovila. Lepo mirno, molče, resno in zbrano bi ga ponavljala toliko časa, da bi otrok slednjič dojel, da ne sme plezati na mizo. Kakor hitro bi se spet "pregrešil" in splezal na mizo, bi sledil enak ukrep. Seveda se pri tem ne bi smehljala, da otrok tega početja ne bi morda razumel kot igro, ampak bi ves čas ostala smrtno resna, molčeča in hladna.
A otroci se na srečo hitro učijo. Če bomo pri vzgoji uporabljali ljubezen, razumevanje in sočutje, se bodo na naše vzgojne ukrepe odzivali pozitivno, kljub naši morebitni navidezni hladni strogosti in trdi nepopustljivosti.
Otroci nas nenehno opazujejo in nas preizkušajo. S tem ugotavljajo svoje meje. Po reakciji staršev instinktivno vedo, kdaj so jo prekoračili, in nato tudi zelo hitro ugotovijo, da takemu dejanju sledijo posledice oz. kazen. A ta naj bi bila predvsem vzgojna, kajti otroku se ne sme zdeti kot nekakšen krut povračilni ukrep, ki naj bi sledil njegovemu neprimernemu vedenju. Vendar pa ravno pri izrekanju oz. izvajanju kazni starši naredimo največ napak.
- Prva taka napaka je, ČE V JEZI IZREČEMO GROŽNJO, KI JE POTEM NI MOGOČE URESNIČITI. Rečemo recimo, da otrok ves mesec ne bo smel gledati televizije, ali pa mu zagrozimo, da mu bomo populili ušesa, ali da bo šel brez večerje spat, ali da ga bo odnesel škrat, ali da za rojstni dan ne bo dobil torte, ali da nikoli več ne bo smel obiskati babice ...
Zaradi takih in podobnih izjav oz. groženj nas otroci prenehajo jemati resno, kajti s takimi "kaznimi" izgubljamo v njihovih očeh svoj ugled in starševsko avtoriteto oz. kredibilnost.
- Druga napaka je NEDOSLEDNOST. Ko otroku enkrat postavimo meje, se jih moramo držati oboji – starši in otroci. Ne smemo se prepuščati trenutnemu razpoloženju! To, da smo kak dan slučajno razigrane volje, še ni razlog, da bi otroku dovolili početi reči, za katere smo ga še včeraj kaznovali. Če recimo včeraj ni smel čečkati po steni, tega pač tudi danes ne sme početi, čeprav smo še tako ljubeznivi in dobre volje. Naš NE naj vedno pomeni NE, ne glede na to, kakšne volje smo trenutno. Kadar izrazimo svoj NE, tudi vztrajajmo pri njem in ne popuščajmo še tako milim prošnjam in solzam otrok. Kajti v nasprotnem primeru se bodo naša vzgojna prizadevanja spremenila v burko, v kateri bomo mi tisti, ki jih bodo po svoje "vzgajali" naši zviti, pretkani otroci. Zato raje prej dobro premislimo, kdaj in v kakšnih okoliščinah bomo otroku rekli NE.
- Tretja napaka je VZGAJANJE Z BESEDAMI NAMESTO Z DEJANJI. Otroku govoriti, da mora biti priden, da mora pospravljati za seboj, ali da si mora sam postiljati posteljo ... je, milo rečeno, nezrelo. Otroku je te zadeve treba nazorno pokazati, kajti majhen otrok še ni sposoben slediti abstraktnim navodilom staršev. Kaj pa sploh pomeni biti priden? Pomeni, da lepo sediš pri miru, da drugim otrokom ne jemlješ igrač, da jih ne tepeš, da ne divjaš po stanovanju, da ne brcaš psa, da pospravljaš igrače v predale in v omare ... A kako naj otrok pospravi igrače, če mu tega nihče ne pokaže. Zato je pri tej metodi pomemben predvsem VZGLED STARŠEV. Če očka sam ne bo pospravljal mize za seboj, ali postiljal postelje, kako naj bi to lahko zahteval od otroka!?
- Četrta velika napaka je UKAZOVALNOST. Ta zahteva brezpogojno ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Otrok se enostavno mora uklanjati ukazom staršem, tudi če so ti ukazi še tako nesmiselni ali kruti. Mora na primer pojesti jetrca v omaki, čeprav mu gre na bruhanje, mora hoditi na balet, čeprav ga sovraži, mora iti v šolo, čeprav ima vročino in kašlja ... Otroci, ki so vzgajani na tak način, zrastejo v odrasle, ki so brez iniciative, ki so pohlevni in hlapčevski in ki vedno storijo le tisto, kar jim rečejo drugi.
Otrok sporoča vzgojitelju:
Ne govori mi, da naj bom bolj spontan,
in da z veseljem moram se učiti,
ali da pri delu naj bi bil bolj zbran!
Z ukazi tega se ne da razviti!
Vedi, da kdaj opazujem te skrivaj,
zato se ne delaj, da si nezmotljiv!
Tak vzor bi bil zame prehud zalogaj –
popoln vzgojitelj je "neprebavljiv"!
Zavedaj se, da bom z napadi besa
vzpostavljal le kontrolo nad teboj!
Če res pri vzgoji si želiš progresa,
mi ne popuščaj – mir ohrani svoj!
Razumem, da velike imaš težave,
ki v tebi sprožajo reakcije nezdrave.
Vseeno naj ti v umu bo nenehno in povsod,
da kruto je, če uporabljaš me za strelovod!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 18 Mar 2012 14:53 Naslov sporočila: |
|
|
ALI PRIJAZNOST RES POVZROČA DEPRESIJO?
Pred časom sem v nekem slovenskem elektronskem časopisu naletela na naslov "PRIJAZNOST POVZROČA DEPRESIJO". Članek je bil kratek, pisec pa ga je povzel iz tujega (nemškega) tiska. V njem pravi, da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela prisiljeni k nenehni prijaznosti, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji. Menda so psihologi s frankfurtske univerze preučili več kot 4000 zaposlenih in ugotovili, da so v največji nevarnosti ljudje, zaposleni v službah za različne usluge, in tisti, ki strežejo stranke. Profesor Dieter Zapf pa je povedal, da so nevarnosti depresije najbolj izpostavljene stevardese, prodajalci in osebje najrazličnejših telefonskih centrov.
Članek se zaključuje z ugotovitvijo profesorja Zapfa, da, kadarkoli so ljudje prisiljeni, da zatrejo svoje resnične občutke, ima to početje za njih resnično negativne posledice, kajti odraža se na njihovem zdravju, in da bi bil morda že čas, da ljudje pokažemo nekaj več spoštovanja do zaposlenih na tovrstnih delovnih mestih.
V članku me je zaskrbel predvsem stavek "... da imajo ljudje, ki so zaradi svojega dela PRISILJENI K PRIJAZNOSTI, nekoliko povečano nagnjenost k depresiji."
Kakšno delo je to, zaradi katerega si prisiljen k prijaznosti? In kakšen človek si izbere takšno delo? Bi si morali takšno delo izbirati le ljudje, ki so prijazni že po svoji naravi, ali pa si ga po sili razmer lahko izbirajo tudi ljudje, ki jim v genih tiči neprijaznost? Mar v tem primeru ne delujejo proti svoji naravi? Seveda, saj zato pa so nagnjeni k depresiji! Vendar ... ali sploh obstaja gen za neprijaznost? Kolikor vem, se otroci vsi po vrsti rodijo prijazni – smehljajo se, vriskajo, zadovoljno godejo, hvaležni so za vsako pozornost, ki nam jo obilno vračajo. Kričijo in jočejo le, kadar niso zadovoljene njihove potrebe, ali kadar jih kaj boli, ali kadar so polulani, pokakani … Se torej neprijazni ljudje vedejo enako? So torej prijazni, kadar so drugi prijazni do njih, kričijo pa tedaj, kadar niso zadovoljene njihove najrazličnejše potrebe!
A kdo je dolžan zadovoljiti njihove potrebe? Starši? Kupci? Potniki? Učenci? Podrejeni? Telefonski naročniki? Ljubice, ljubimci? Učitelji?
Mar ne bi moralo biti ravno obratno? Najprej je treba zadovoljiti želje in potrebe kupcev, potnikov, ljubic ..., ki se nam nato v zahvalo oddolžijo s prijaznostjo (ali pa tudi ne), in s tem avtomatično postanejo tudi naše potrebe po prijaznosti in priznanju zadovoljene?!
Skratka – neprijazni ljudje zamenjujejo posledico z vzrokom, kajti:
NAJPREJ MORAŠ NEKAJ DATI, ČE ŽELIŠ DOBITI,
KAJTI BREZ SEMENA V ZEMLJI NIČ NE MORE VZKLITI!
A tudi "prisiljena" prijaznost je boljša kot nobena! Meni se je dostikrat zgodilo, da, ko sem bila najbolj tečna, namrgodena, zoprna, zlovoljna ..., sem se opomnila, da nasmeh dela čudeže. Pa sem prisilila svoje obrazne mišice, da so se raztegnile v nasmeh. Ob tem me je preplavila neka topla energija, ki je kot s čarobno paličico pometla oz. zbrisala vso predhodno nakopičeno negativno energijo. Moj nasmeh, čeprav v začetku morda res malce prisiljen, je začel čudežno delovati tudi na vse navzoče. In med nami se je pričela vrtinčiti in pretakati energija ljubezni in razumevanja, vse to pa je sprožil en sam samcat ubogi "prisiljeni" nasmešek.
Nihče ne deluje proti svoji naravi, če je prijazen, kajti prijaznost JE del naše narave, le da smo jo nezavedno zatrli in potisnili čisto nekam na dno srca, nekam pod svoj Ego. Morda se je to zgodilo zaradi neprijaznega okolja, nezdravih družinskih odnosov, vzgoje ...? Kdo bi vedel! Vendar – ko poskušamo biti prijazni, to svojo pravo naravo vedno znova in znova odkrivamo. Kajti prijaznost je kot sonce, ki se skriva za oblaki – vemo, da je tam, in da se bo slejkoprej prikazalo.
V bistvu je le naš Ego tisti, ki je neprijazen, hudoben, ravnodušen, porogljiv, domišljav ... in kar je še takih in podobnih pridevnikov. Vendar pa se Ega da prevzgojiti, a šele tedaj, ko se ga zavemo. Za kaj takega pa je potrebno malo samokritike! Opazujmo se torej, v kakšnih okoliščinah smo nesramni in neprijazni do drugih. Spomnimo se, da to počenja naš Ego, ne mi. Spomnimo se, da smo v svojem bistvu vsi prijazni. Potrudimo se in si to prijaznost ponovno prikličimo v zavest! Nasmehnimo se, čeprav sprva malo prisiljeno, kajti nasmeh je kot čudežno stikalo; ko ga vklopimo, izbrišemo, vsaj za nekaj časa, svoj naduti Ego. Čim večkrat bomo to storili, prej bomo prevzgojili svoj Ego, da bo postal pohlevnejši, skromnejši, bolj ljubezniv ...!
TEMU POJAVU POTEM REČEMO PRIJAZNOST!
Prijaznost nič ne stane ... dodaj ji še smehljaj,
pa mnogo več obojega boš dobil nazaj!
Kaj pomeni spoznati svojo Pravo Naravo?
Pomeni spoznati, da smo modri in ljubeči,
radodarni, prijazni, pozitivno misleči,
da pod Egom skrivamo osebnost toplo, zdravo!
Ego le oblak je, nad katerim sonce ždi.
Preženi ga, da v tebi spet sonce zažari!
Na duhovnem področju vsi ljudje smo ENO –
oblast ljubezen tam ima neomejeno.
Iz odnosa, ki imaš ga do majhnih stvari,
je razviden tvoj odnos do pomembnih reči.
Svoje misli in besede skrbno nadzorujmo,
nad odzivanjem okolja se ne pritožujmo!
Beseda preudarna varuje nas in brani,
beseda nepremišljena pa nazaj nas rani!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 19 Mar 2012 08:37 Naslov sporočila: |
|
|
Je odpuščànje znak šibkosti?
V življenju smo neštetokrat izpostavljeni situacijam, v katerih nas bližnji hudo prizadenejo, ali pa prizadenemo mi njih. Kako živeti in preživeti s takšnim občutjem v sebi?
Prizadeti Ego, srčne rane, občutki krivde ... so najhujše breme, kar ga lahko nosimo v sebi skozi življenje. Ovira nas pri vzpostavljanju zdravih odnosov z ljudmi, pri doseganju ciljev, in s tem pri doseganju sreče in osebnega zadovoljstva. Kajti teža morečega občutja prizadetosti je podobna pajacu na vzmeteh, ki se vsake toliko časa sunkovito prikaže iz škatle:"Ku ku, še sem tu!" In spet nas zaboli, spet začutimo sram, jezo, sovraštvo, žalost, krivdo ..., kajti dogodke kar naprej, vedno znova in znova, podoživljamo in premlevamo v sebi z enako intenziteto kot takrat, ko so se zgodili.
Vsi ti občutki so podobni skalam, ki ležijo na gredici, pa zato cvetice ne morejo pokukati iz zemlje. Ali pa si predstavljajmo, da je vsako izmed negativnih občutij kos oblačila, oblečeno preko drugih oblačil. Teh oblačil je toliko, da ne moremo več svobodno dihati, pod njimi nam je vroče, ne moremo se prosto gibati zaradi njihove teže. Pa vendar jih kar nosimo in nosimo. In morda vsem tem oblačilom celo dodamo kakšno novo?
In vendar bi bilo življenje veliko bolj preprosto, če bi oblačila enostavno zmetali s sebe. Tudi cvetice bi spet lahko vzcvetele, če bi z gredice odstranili skale in jih zmetali proč. Kajti zamere, sovraštvo, jeza, žalost, maščevalnost, sram, krivda ... niso nič drugega kot takšne skale oz. oblačila. Predstavljajo le neko neprijetnost, oviro, balast ..., ki pa jih lahko odstranimo, če se v sebi tako odločimo. Kajti odpuščànje ni nič drugega kot stvar odločitve, stvar svobodne volje, da se hočemo osvoboditi teže in pritiskov, ki smo si jih sami naložili. S to odločitvijo sami sebe zavestno odrešimo trpljenja.
A to je preprosteje reči kot storiti!
Predstavljajmo si, da se peljemo z vlakom. Ob progi zagledamo neprijeten prizor, ki nas globoko presune – recimo, da nekdo surovo pretepa majhnega otroka. Ta prizor nas potem spremlja vso pot, da ne opazimo drugih prizorov, ki pa so prijetni, navdušujoči. Zakaj se ne bi raje posvetili tem, onemu neprijetnemu pa pustili, da počasi zbledi? Le zakaj bi moral vplivati na naše življenje! Lahko bi se sicer česa naučili iz njega, morda bi zaradi njega celo postali boljši človek, a zakaj naj bi nam zastrupil življenje?! Mar bi obdržali v zavesti tiste lepe prizore, ki bi nas navdušili, če bi jih seveda opazili! Vedno znova in znova bi nas napolnjevali s pozitivno energijo in nam lepšali življenje!
Enako je z odpuščànjem – zanj se moramo le odločiti. Odpuščànje v bistvu pomeni – pustiti, naj gre, tako kot smo pustili za sabo neprijetni prizor, ko smo se mimo njega peljali z vlakom. Kar pa seveda ne pomeni, da je odpuščati lahko. Saj končno nobena odločitev ni lahka! Recimo da smo se odločili za temeljito spomladansko čiščenje svojega stanovanja. Težka odločitev, še težja izvedba! A izpeljali bomo svojo zamisel, po končanem delu pa se bomo počutili svobodni, srečni, zadovoljni. Nič več ne bomo mislili na nesnago in staro šaro, ki smo jo odstranili, veselili se bomo le še rezultatov. Z odpuščànjem pa je povsem enako!
Pri tem nam lahko pomagata tudi razumevanje in sočutje. Vedno, kadar nas kdo prizadene, pomislimo na to, da je pač ravnal tako kot je vedel in znal. Nikoli ne moremo vedeti, kakšni razlogi in motivi vodijo ljudi pri njihovem ravnanju. Ko nas kdo prizadene, pomislimo tudi na to, kolikokrat smo mi prizadeli druge, ne da bi vedeli za to. Morda je zdaj prišlo do izravnave. Morda smo morali celo poplačati kakšne dolgove z določeno osebo iz kakšnega od prejšnjih življenj? Kdo bi vedel!? Z maščevanjem pa bi si tako morda te dolgove le povečali – in začaran krog bi bil sklenjen.
Spominjam se, kako mi je v otroških letih govorila mama, kadar me je kdo prizadel, jaz pa sem se mu hotela maščevati. Rekla mi je:"Maščevalnost je poteza grdega značaja. Kadar se komu maščuješ, s tem pokažeš, da nisi nič boljši od njega! Naj se ti raje smili, kajti čutiti bo moral posledice svojega ravnanja!"
Da, resnično, sploh se nam ni treba maščevati, kajti življenje bo to storilo namesto nas. Nam pa bo morda dalo na rane obliž – in življenje bo šlo naprej. Kajti vse, karkoli se nam zgodi, je le lekcija, iz katere se učimo, ljudje, ki so nas prizadeli, pa so le naši učitelji!
Ko nekomu odpustiš, duhovno napreduješ,
sovraštva in zamer lekcij nič več ne rešuješ.
Za učitelja si vsem, ki želijo ti slediti,
ker se lekcij odpuščànja še morajo učiti.
Proces odpuščànja pomeni,
da nisem več obseden s tistimi ljudmi,
ki kdaj hodili so po meni,
ampak da v življenje naprej se mi mudi.
Nasilnežu, ki te je ranil, prizadel,
odpusti in molče ga pomiluj,
ker ljubezni staršev v otroštvu ni imel,
nato pa se od njega oddaljuj!
Odpuščànje ne pomeni drugega,
kot osvoboditev sebe samega!
Odpusti svojim staršem, če narobe so ravnali,
saj vzgajali so te le kot so vedeli in znali!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 20 Mar 2012 08:46 Naslov sporočila: |
|
|
Kdo bi rad doživel sto let?
Naša skrita prepričanja nam usmerjajo življenje
Mi vsi bi bili radi čimdlje mladi, zdravi, v dobri kondiciji, aktivni, navdušeni nad življenjem, srečni ..., a ne vemo, kako to doseči. Pa zato segamo po raznih zdravstvenih priročnikih, beremo knjige za osebno in duhovno rast in razvoj, prebiramo članke v dnevnem časopisju, prosimo za nasvete razne jasnovidce, bioenergetike, zdravitelje ..., celo k raznim "šlogarcam" se zatekamo v želji po čimveč sreče in življenjske radosti. Skratka – nenehno iščemo in pričakujemo srečo pri drugih ljudeh in na raznih krajih.
A sreče nam ne more dati nihče, niti nam je ne more nihče pričarati ali napovedati – morda le posredno. Recimo, da mi "šlogarca" napove, da bom spoznala prijetnega moškega. Nato se neki dan v knjižnici zares zaletim v prijetnega, simpatičnega možaka, se mu opravičim za svojo nerodnost, on pa mi prijazno odgovori v smislu "nič hudega, tudi meni se to večkrat zgodi ...", beseda da besedo, povabi me na kavo v bližnjo kavarno, poklepetava in spoznava, da imava veliko skupnega. V naslednjih dneh ga pa morda čisto "slučajno" spet srečam bodisi na ulici ali v trgovini ali kje drugje, prijazno se nasmehneva drug drugemu, morda spet kakšno rečeva, greva del poti skupaj, spoznava, da sva skorajda soseda ... in splete se vse več in več nitk med nama.
Se je to srečanje zgodilo zato, ker mi ga je "šlogarca" napovedala? Delno ja – kajti s tem, ko mi je posredovala to informacijo, me je z njo v bistvu programirala. Njena informacija se je spremenila v avtosugestijo in se tako nezavedno vsadila v mojo podzavest. Morda sem zato čisto instinktivno pričakovala, da bom spoznala prijetnega moškega, pa sem, povsem nezavedajoč se svojega ravnanja, iskala le takšne situacije oz. poti, na katerih bom zagotovo naletela nanj. Saj končno nikoli ne zahajam v knjižnico, ker knjige raje kupujem, da jih lahko večkrat preberem. Zakaj sem torej ravno tisti dan šla v knjižnico? Kdo bi vedel? A verjamem, da me je k temu navedel neki notranji impulz, ki se ga nisem zavedala. Na svoji poti v trgovino sem se pač "spomnila", da bi bilo zanimivo zaviti v knjižnico. A zakaj ravno tisti dan?
Da - na ta način delujejo prerokbe.
In kakšno zvezo ima to spoznanje z naslovom članka?
Zelo tesno – kajti tudi z našim zdravjem je enako! Tu smo samim sebi "šlogarce"! Če si bomo vgradili v podzavest sugestijo, da smo (bomo) vedno zdravi, vitki, polni moči, vitalni ... ter da bomo zagotovo živeli najmanj sto let, se bo to po vsej verjetnosti tudi uresničilo. Kajti avtosugestija je programirala našo podzavest za dolgo in zdravo življenje. In tako se nekega dne naš tako vgrajeni program pričenja odvijati. Prične se recimo dogajati, da nas pot vse pogosteje, po nekem notranjem vzgibu, vodi na živilsko tržnico, kjer nam "padejo v oči" recimo orehi, slastne marelice ali napeta sočna solata. Kar sline se nam pocedijo, tako si zaželimo teh dobrot. To se nam dogaja kar naprej! Cigarete nam pričnejo smrdeti, ali pa se odločimo kar tako, brez razloga, da bomo prenehali kaditi. Junk food se nam preprosto zagnusi – po njem se slabo počutimo in imamo prebavne motnje. Po kozarčku merlota ali po šilcu žganega pa sežemo le še pri kosilu, ali pa še takrat ne več ... Vedno bolj nas vleče v naravo, kavč in televizijo pa zamenjamo na primer za žogo, smučke ali bazen ... Naveličamo se ponočevanja in druženja z razbijaškimi, hrupnimi "prijatelji", več časa preživimo z družino, skrbeti pričnemo za svoje duhovne potrebe, vse bolj in bolj se angažiramo pri dajanju pomoči in opore drugim ... itd., itd.
Kaj nas je navedlo k temu? Čarovnija? Prerokba? Ali pa preprosto le naše v podzavest vgrajeno prepričanje, da smo sposobni doživeti stoletnico svojega rojstva! To nezavedno prepričanje nas potem nenehno vodi in usmerja. Tega vodenja se seveda lahko zavemo, največkrat pa sploh ne. Preprosto pričenjamo zaznavati na nekem globjem, višjem nivoju, kaj je dobro za nas - zato te občutke ubogajmo! Kajti če jih ne, nas lahko doletijo razne neprijetnosti oz. zdravstvene težave, katerim bi se sicer zlahka izognili, če bi se bolj ravnali po notranjih vzgibih. Zatorej – zanesimo se na svoj notranji občutek – intuicijo. Ta je najdragocenejše, kar imamo. Prisluhnimo svojemu telesu, kadar nam izraža svoje potrebe po nečem. Zaupajmo svoji podzavesti, da nas bo zagotovo privedla do dobrine, ki jo naš organizem potrebuje oz. si je želi. Verjemimo, da smo sposobni doživeti stoti rojstni dan! Ne samo, da smo ga sposobni doživeti – zagotovo ga bomo doživeli! O tem ni prav nobenega dvoma!
Prepričanje, ki vcepil si si ga v podzavest,
v trenutkih odločitev bo svetovalec zvest.
Zato skrbno premisli, da si ne vcepiš zmot,
ker te usodno vplivajo na življenjsko pot!
Kadar si prepričan, da vse zmoreš,
in če mnenja kdaj si, da ne zmoreš –
v obeh primerih najbrž prav imaš,
zato premisli, čému prednost daš!
Je tvoja čaša na pol polna ali na pol prazna?
Je tvoja misel blagohotna ali neprijazna?
Je delo zate le izziv ali izvir trpljenja?
Stališča tvoja so sprožilec tvojega vedenja!
Iz slabih misli se rodijo slabe navade,
ki kot slabi rezultati vračajo se rade.
Mi nismo navade – smo le njihov upravitelj,
zato lahko smo tudi spremembe povzročitelj!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 21 Mar 2012 16:08 Naslov sporočila: |
|
|
O bogastvu, blagostanju in izobilju
Med biti bogat in imeti vse razlika obstaja!
Vse pomeni dom, denar, zdravje, mir, lepoto značaja ...
Človekova pravica je – biti bogat, živeti v blagostanju in izobilju. Človek obstaja zato, da bi rasel, se razvijal in se širil tako duhovno, emocionalno kot tudi miselno in materialno, in ne, da bi le životaril, propadal ali vse življenje gnil v siromaštvu in bedi. Zato težnja za bogastvom ni samo pozitivna, ampak celo izjemno pozitivna.
Vendar pa obstaja velika razlika med bogastvom in blagostanjem. Bogastvo pomeni v grobem le nakopičen denar in materialne dobrine. Čim več obojega kdo poseduje, tem večje bogastvo ima. Blagostanje pa je mnogo širši pojem, saj poleg denarja in materialnih dobrin zajema tudi odlično zdravje, optimizem, dobro razpoloženje ...! Pojem imeti vse pa po svoji vsebini presega tako bogastvo kot blagostanje, kajti zajema tudi duhovni in razumski vidik človekovega bivanja. Pri tem sploh ni pomembno, koliko denarja oziroma materialnih dobrin kdo ima. Lahko jih ima v skromnih količinah, pa ima kljub temu vse, kajti poleg njih premore tudi drugačne dragocenosti, ki so vrednejše od zlata – ljubezen, sočutje, prijatelje, varen dom, ljubečo družino, bister um, poslanstvo, ki ga navdihuje in razvija njegovo ustvarjalnost, prijeten značaj, s katerim lahko vzpostavlja tople odnose z drugimi, rahločutnost, vedrino in optimizem, samozaupanje in samospoštovanje, jasnovidnost, intuicijo ...! Kajti kdor ima vse to, ima v resnici vse.
Če imaš vse to, kar te veseli najbolj,
pomeni, da sam zase si bogat dovolj!
Denar je samo denar! Vendar ... kaj ti pomaga ves denar na tem svetu, če imaš prazno dušo! Praznine v sebi se z denarjem pač ne da zapolniti! Denar ti sicer omogoča doživljanje najrazličnejših užitkov, toda ti so minljive narave in se tičejo le zadovoljevanja telesnih potreb, nagonov in strasti, duša pa pri tem še naprej ostaja prazna! In lačna! To praznino skušaš zapolniti s še večjimi količinami materialnih dobrin, ki ti omogočajo priti do še večjih in več užitkov, kar pa ima podoben učinek kot pitje slane vode ... več je popiješ, bolj si žejen!
Kljub temu brez denarja ne gre, že zato ne, ker je denar sredstvo, oblika energije, ki nam omogoča priti do drugih virov energije oziroma dobrin. Z denarjem si na primer lahko kupimo knjigo, ki nas duhovno bogati, lahko peljemo na počitnice družino in ob tem doživimo veliko radostnih in izpolnjujočih trenutkov ter krepimo medsebojne vezi. Lahko si plačamo študij, ki nas osebnostno in intelektualno razvija in bogati, z njim lahko pomagamo svojim bližnjim in jim tako omogočimo doseči cilje, izpolniti želje, kar tudi nas čustveno močno zadovoljuje ...itd.
Zato je za pridobivanje duhovnega, miselnega, emocionalnega in materialnega bogastva poznavanje moči naše podzavesti osnovno in najpomembnejše sredstvo. Poznavalec vesoljnih zakonov je lahko prepričan, da bo imel vedno vsega dovolj, ne glede na trenutno ekonomsko stanje v svetu, ker je vnesel idejo o bogastvu v svojo podzavest in jo s tem obvezal, da skrbi za njegove potrebe, pa naj se nahaja v kakršnihkoli okoliščinah. Četudi bi nekega dne izgubil vse svoje imetje, bo njegova podzavest poskrbela, da si ga bo ponovno pridobil, čeprav v drugačni obliki.
V svojih željah po bogastvu, blagostanju in izobilju pa ne smemo biti sebični, pohlepni, grabežljivi, naduti in brezobzirni, kajti zaradi takih lastnosti v našem življenju lahko pride do kratkega stika, ki se navadno pokaže v obliki bolezni, pomanjkanja in osamljenosti. Tudi s prevaro ali z drugim kriminalnim dejanjem pridobljeno bogastvo ne prinaša sreče in je navadno zelo kratkega veka, ker tudi v tem primeru velja vesoljni zakon vzroka in posledice, oziroma ... kar seješ, to žanješ! Naša želja po bogastvu mora biti čimbolj uglašena z ostalim svetom in mora doprinesti k blagostanju čimveč ljudi!
Torej, kdor si želi materialnega bogastva, naj se te želje ne sramuje! Pri tem je pomembno le, kakšne cilje želi doseči s pomočjo bogastva! Bi rad le zadovoljeval svoje sebične nagone in strasti, se postavljal pred drugimi in si kupoval njihovo naklonjenost, ali pa bi želel z bogastvom dosegati in uresničevati višje cilje in namene?!
Pa še nekaj modrih misli na to temo:
Če rečeš, da nečesa si ne moreš privoščiti,
možgani sprejmejo trditev kot končno odločitev.
Če vprašaš se, kako bi mogel to si privoščiti,
pa s tem nalogo daš možganom, da najdejo rešitev!
Ne pomanjkanje denarja ... duhovna revščina
ta je, ki življenje tvoje s trpljenjem le obda!
Ljudje so darovalci ali pa jemalci.
Morda jedo res bolje izkoriščevalci,
a neprimerno bolje spijo darovalci!
Posel, ki imaš ga rad in ki te navdušuje,
ti sam od sebe večji dohodek privlačuje.
Kadar le za težke čase bomo varčevali,
svoji podzavesti bomo s tem ukazovali,
naj te težke čase v resnici k nam privabi.
Za kaj pa naj se sicer ta denar porabi?!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 22 Mar 2012 21:26 Naslov sporočila: |
|
|
O ČAŠČENJU SVOJIH NAZIVOV
Zakaj tako radi uporabljamo nazive?
Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar me pritegne živahno dogajanje okoli nje. "Halo", si rečem, "tule se bo pa nekaj gradilo!"
Na veliki modri tabli pred ograjenim gradbiščem preberem: (imena so, jasno, izmišljena!)
Projekt. podj.: CEGUNACEGU
Odg. vodja projekta: PEPI MALTA, univ.dipl.inž.arh.
Odg. projektanti: ARHITEKTURA:
PEPI MALTA, univ.dipl.inž.arh. strojne instalacije
TONI BETON: univ.dipl.inž.strojno-gradbene konstrukcije
MATEVŽ DRAT: univ.dipl.inž.gradb. elektroinstalacije
VORANC KOVINAR: univ.dipl.inž.el. instalacije telekomunikacije
FRANCELJ MAŠINA: univ.dipl.inž.el. ... itd., itd.
Kar stisnilo me je okrog srca. Toliko pomembnih mož gradi oz. nadgrajuje šolsko stavbo, mi, "navadni" učitelji, ki smo zaposleni v njihovih stvaritvah, pa se ne moremo niti v sanjah kititi s toliko nazivi! Zato najbrž nismo toliko vredni oz. pomembni, če seveda izvzamem profesorje na srednjih šolah ali univerzah, ki si lahko privoščijo dolge nazive, kot je n.pr. naziv univ.dipl.prof.mat. Janko Računalo. Da sploh ne govorim o raznih doktorjih, kot je n.pr. dr.med.spec.radiolog Zdravko Žila!
Tudi sama sem učiteljica. V komunističnih časih sem bila samo "tršica" in tudi učenci so uporabljali le ta naziv, kadar so hoteli pritegniti mojo pozornost. "Tršica, tršica!" so se nenehno drli, medtem ko so dvigali roke.
Nato je z osamosvojitvijo nastopilo obdobje kapitalizma in učiteljice smo se čez noč prelevile v gospe učiteljice. Učenci so nas morali klicati n.pr. gospa učiteljica Korenčkova. Naj povem, da mi je ta naziv povzročal prebavne motnje. Nikoli nisem marala, da me kdo kliče gospa. Ob tem sem vedno odgovarjala: "Gos pa nisem! Ime mi je Ljuba" In vsi so me čudno gledali. Zato sem učencem velikokrat rekla, naj me kličejo preprosto učiteljica Ljuba, če že moram imeti kak naziv. Toda učenci so instinktivno začutili, da mi tudi tista učiteljica ni prav pogodu, zato so me enostavno klicali kar Ljuba. In tako se je dogajalo, da so po hodniku klicali za mano:"Ljuba, Ljuba, živjo Ljuba!" In, veste kaj ... meni je bilo to všeč, čeprav so druge učiteljice nad tem vihale nosove.
Velikokrat sem razmišljala o tem, zakaj se nekateri ljudje tako radi kitijo s svojimi nazivi. Ali s tem poudarjajo svojo večvrednost, ali z njimi zapolnjujejo notranjo praznino, ali pa so preprosto le domišljavi snobi!? Mar ni človek že tedaj, ko se rodi, nadvse dragoceno in visokovredno bitje? Ali sploh potrebuje kak naziv? Dobro, druga stvar sta ime in priimek, saj po nečem se vendarle moramo ločiti med seboj. Toda, mi nismo svoje ime, nismo svoj naziv, in nismo svoje delo, kot tudi nismo svoje imetje. Smo le duhovna bitja, ki so prišla na ta svet po človeško izkušnjo. Vsi ti atributi pa označujejo le našo zunanjo pojavo. V resnici pa smo veliko več kot to. V svoji notranjosti smo si vsi enaki, vsi enakovredni, vsi enakopravni!
Naziv univ.dipl.inž. naj bi povedal le, da je neko duhovno bitje pač specialist v svoji stroki in je pač nekaj več časa porabilo za študij kot pa n.pr. kakšna prodajalka. Je zato prodajalka manj vredna in zato ni upravičena do naziva, recimo izobr.usposob.strok. prodajalka? Obe dejavnosti sta le njuni poslanstvi, ki sta bili (menda ... kdor verjame v reinkarnacijo?!) določeni že pred njunim rojstvom. Oba bi bila namreč lahko tudi kaj drugega, n.pr. vrtnarja, peka ali dimnikarja. Bi bila tedaj kaj manj vredna?
Po logiki nazivanja bi torej morali tistega, ki hodi plavat, nazivati plavalec. "Bravo, plavalka Ljuba je preplavala dva kilometra!" Ko bi se vrnila domov in pričela kuhati kosilo, bi postala kuharica. "Kuharica Ljuba je spekla pito." Nato bi sedla za računalnik in napisala kakšno stran teksta. "Pesnica Ljuba je napisala nekaj modrih misli."... itd., itd. Vsakič ko bi spremenila dejavnost, bi si avtomatično spremenila tudi naziv. Tako bi bila lahko v istem dnevu n.pr. sprehajalka, sogovornica, pletilja, gledalka TV, mama, soseda, soproga, čistilka, kolesarka ... hm, lahko bi naštevala v nedogled.
Vsak človek je vreden spoštovanja in čaščenja, že zaradi tega, ker obstaja. Tudi tisti, ki imajo nižjo izobrazbo, ali pa tisti brez nje, si zaslužijo časten naziv. Brez njih vesolje oz. človeštvo ne bi bilo popolno. Kajti vsakdo med nami predstavlja le kamenček v vesoljnem mozaiku, brez katerega bi v njem zevala praznina. Najrazličnejši doktorji, profesorji, inženirji, pravniki, ekonomisti ... pa so samo malo bolj bleščeči kamenčki (ali pa si to le domišljajo!), a zaradi tega še niso več vredni od drugih. So samo drugačni, nikakor pa bolj dragoceni! Torej ... stran s pretiravanjem z nazivi! Bodite le tisto, kar v resnici ste ... duhovno bitje v človeški preobleki!
Naziv ni nadomestek za vsebino,
pogosto le prikriva strah, praznino!
Človek, ki vesel je in ljubi vse stvari,
nezadržno ves čas privlačil bo ljudi.
Kdor pretirano se za nekaj poteguje,
le nasprotno silo s tem k sebi privlačuje.
Voditelj, ki naziv svoj pretirano časti
ali uporablja, spoštovanje izgubi!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 23 Mar 2012 08:49 Naslov sporočila: |
|
|
O MEDSEBOJNIH ODNOSIH
Naše odzivanje ustvarja odnose z okoljem
Neki dan lepo miroljubno in pomirjena sama s sabo plavam v bazenu, ko mi kot strela z jasnega skoči "bombico" točno pred nos neko mladoletno bitje. Medtem ko zajemam sapo (in vodo) od ogorčenja, mi spreleti možgane bliskovito opozorilo: "Pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš!" Zato sem, namesto da bi nesramnega nebodigatreba pošteno okrcala in mu povedala kakšno krepko, ali mu celo prisolila kakšno gorko, raje samo "začudeno" zaklicala:"Hej, kaj pa je bilo zdaj to? Mi lahko razložiš?"
Prenapeto bitje je pričelo nekaj jecljati, nakar sem osuplo ugotovila, da je jecljajoči skakalec eden izmed mojih bivših učencev. Pričel se mi je opravičevati, rekoč da je s prijatelji sošolci stavil za pico, da si upa skočiti točno predme. Šele zdaj sem ob robu bazena opazila tri hahljajoče se osebke, ki so se kar pripogibali v pasu od smeha. Še sama sem se pričela smejati in rekla samo:"No, si se pa zelo poceni prodal!"
A lahko bi se končalo čisto drugače! Lahko bi na primer poklicala "bademajstra", da bi nesramneže ročno odstranil z območja bazena, lahko bi pričela kričati in zmerjati ali celo groziti, lahko bi kasneje napisala ogorčeno pismo njihovim staršem, lahko bi ..., skratka, lahko bi storila cel kup bedarij. In vesela sem bila, da sem ravnala tako kot sem. Prvič: Kakšne koristi bi imelo zmerjanje? Mokra sem bila že tako ali tako, hude besede pa, kot vemo, gredo pubertetnikom skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Tako pa mi je uspelo ohraniti nadzor nad položajem, ker sem ga sprejela s humorjem, s tem pa sem obdržala (in morda tudi poglobila) dobre odnose z bivšim učencem. Morda sem v njem celo prebudila malenkost občutka krivde in/ali sramu, in se bo morda naslednjič, v podobni situaciji, obnašal bolj kultivirano.
In drugič – ohranila sem svoje samospoštovanje, ker sem premagala svoj Ego, ki je zahteval maščevanje. Ta občutek pa je bil največ vreden!
V življenju imamo, kar se tiče vzpostavljanja odnosov z drugimi, na razpolago najmanj dva načina odzivanja: Lahko si izberemo negativen odziv ali pa pozitivnega. Le od nas samih je odvisno, kako se bomo odzvali, kajti nihče nas k temu ne sili. Čeprav pogosto (navidezno) izgleda drugače! Zakonski mož na primer, ki nasilno ravna s svojo ženo, se često izgovarja:"Sama je kriva, zakaj pa izziva in mi jezika!" Morda je žena res nesramna do njega, vendar pa nikjer ne piše, da se mora mož odzvati na nasilen način. Namesto tega bi ji lahko predlagal miren pogovor, v katerem bi lahko na bolj pristopen način razčistila svoje medsebojne odnose, oziroma poiskala vzroke za trenuten nesporazum med njima.
Kajti vedno moramo pričeti pri sebi. Če se drugi do nas obnašajo odklonilno, nesramno, podcenjujoče, vzvišeno ..., zakaj bi se morali mi odzivati na enak način? Bodimo drugačni! Ne vsiljivi, sladkobni ali hinavski, enostavno le drugačni - seveda v pozitivnem smislu! Pokažimo jim naklonjenost, prijazno zanimanje, razumevanje, sočutje ..., pa se bodo tudi oni pričeli do nas obnašati podobno. Seveda se to ne bo zgodilo že tisti hip, vendar vztrajajmo. Če nas kljub temu odklanjajo, v redu, to je njihov problem – v tem primeru jim pač pojdimo s poti. Vseeno pa, kadar bo v kaki družbi tekla beseda o teh naših "sovražnikih", jih iz maščevanja ne opravljajmo ali celo hudobno obrekujmo! Kajti najslabši odnosi med ljudmi se porajajo ravno na osnovi opravljanja in obrekovanja! Moja mama mi je vedno govorila:"Če o nekom ne moreš povedati ničesar dobrega, tudi slabega ni treba! Bodi raje tiho!"
Vendar pa se prav o vsakem človeku da povedati kaj dobrega! Morda ima neka, sicer "nemogoča", oseba odličen okus za oblačenje, morda lepo ravna z živalmi, odlično skrbi za balkonsko cvetje, je nadarjena za slikanje, je vztrajna pri delu ...! Poiščimo torej tisto, kar jo odlikuje in to izpostavimo! Kajti vsak pojav, vsaka lastnost, vsak dogodek ... se poveča, če mu posvečamo pozornost - in obratno – postopoma zbledi, če mu pozornost odrečemo. Zato namenjajmo pozornost predvsem dobrim stvarem – osebnim dosežkom, prijetnim osebnostnim lastnostim, iskrenim čustvom, dobrim medsebojnim odnosom ..., pa se bodo ti še bolj krepili, se razvijali in rastli.
Včasih kup neumnosti, problemov narediš
le zato, da bi te drugi opazili.
Kaj pa ti? Opaziš druge, se jim posvetiš,
poskrbiš, da bi se dobro počutili?
Žalitve, zbadanja, namigovanja
sporočila so sebična.
V človeški duši njihov zvok odzvanja
stresno – kot da so resnična!
V bistvu biti ciničen pomeni,
da si za trpljenje bližnjega neobčutljiv,
da do njega aroganten si in porogljiv,
skratka ... da podoben si hijeni!
Ničesar ne rešiš, če druge obtožuješ,
ker drugih ljudi se spreminjati ne da.
Spremeniti da se le sebe samega!
Šele ko to storiš, v življenju napreduješ!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 24 Mar 2012 14:29 Naslov sporočila: |
|
|
O občutkih in čustvih
Pride dan, ko nam gre vse narobe
Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato te knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!
Nato stopim na tehtnico in ugotovim, da mi kaže kakšen kilogram več kot pred tednom dni. Slaba volja zaradi knjig se tako še poglobi, bolje rečeno potencira. Postanem depresivna, razočarana in zlovoljna. Sprašujem se, ali moje prizadevanje za karkoli že sploh kam vodi? Ugotavljam, da se mi vse podira, da vse skupaj nima nobenega smisla, da sploh ne vem, čemu živim, kakšno je moje poslanstvo, strah me je, da sta moji knjigi zanič, da nikogar ne zanimata, in se sprašujem, čemu za vraga sem ju sploh napisala.
Ko kuham kosilo, pozabim zmanjšati plamen na plinskem gorilniku, pa čez čas ugotovim, da se mi je čebula grdo zasmodila. Zdaj že pošteno jezna sama nase in na ves svet se najprej lopnem po čelu, nato pa z največjo ihto zasmojeno zmes vržem v stranišče. Ulijejo se mi solze in moj dan je dokončno pokvarjen.
Ko tako, čustveno povsem na dnu, čemim v svojem naslonjaču in buljim v TV ekran, topo ugotavljam, da sem čisto navadna zguba. Premišljujem, česa bi se v takem psihičnem stanju sploh lahko lotila, da bi se počutila bolje. Ali bi se lotila čiščenja stanovanja? Bi šla klepetat na kakšen forum? Bi spletla odejico za dojenčico, ki se še ni rodila? Bi šla na sprehod ali pa plavat? Bi napisala žolčno pismo knjigarni, ki je tako zanikrno zapakirala knjige v navaden ovojni papir, da so se zaradi tega med transportom poškodovale? Ne, raje ne, lahko bi me pri pisanju preveč zaneslo, posledica pa bi bili slabi ali prekinjeni medsebojni odnosi oziroma sodelovanje!
Nazadnje se lotim branja kakšne navdihujoče knjige. Čisto se poglobim vanjo in dobesedno diham z avtorjem. Res je čudno, nerazumljivo in neverjetno, kako učinkovito je lahko takšno branje! Le od kod prihaja vsa tista energija, ki me nenadoma preplavi, saj so v knjigi vendarle samo mrtve črke na papirju! Vendar te mrtve črke prebujajo v meni nekakšno valovanje, ki me silovito zavrtinči v pravo smer ... smer optimizma, veselja do življenja in zaupanja vase. Pa kaj, če mi je tista knjigarna vrnila knjige – petindvajset drugih knjigarn mi jih kar naprej naroča ... torej knjige ne morejo biti slabe! Pa kaj, če sem kakšen kilogram težja ... trikrat grem plavat po eno uro, pa bo splahnel! Pa kaj, če se mi je zasmodilo kosilo ... morda je to znak, da se nezdravo hranim in da bi bilo bolje jesti samo solato ali sadje! Poškodovane knjige pa lahko podarim kakšni dobri sosedi za rojstni dan ali prijazni prodajalki v špecerijski trgovini kar tako. Lahko jih tudi prodam po polovični ceni! Zanje bi dobila ravno toliko, kolikor bi mi plačala knjigarna, če bi seveda zraven prištela še poštne stroške, njihovo maržo in DDV!
Res je presenetljivo, kako se naše duševno oziroma čustveno stanje lahko spreminja preko dneva. Zjutraj vstanemo zlovoljni, zvečer pa kar prekipevamo od veselja in zadovoljstva. Pa vendar ni bilo treba storiti drugega kot samo spremeniti način razmišljanja. Na dogodek, ki nas je potrl, enostavno začnemo gledati s čisto drugačnimi očmi – začnemo ga smatrati kot nepomemben obrobni pripetljaj, ki bo že jutri pozabljen. In zgodi se preobrazba! Naslednji dan pa se morda zgodi kaj zares prijetnega, zaradi česar so včerajšnje zoprne peripetije pozabljene. Ali pa si prijetne trenutke s svojimi mislimi ustvarimo kar sami. Enostavno se preusmerimo v nekaj, kar radi počnemo, temu namenimo vso svojo pozornost, pa se vse, kar nas je do še pred kratkim morilo, enostavno razblini. Na ta način lahko preobrazimo bodisi svoje misli, bodisi čustva bodisi dejanja. Vedno smo le mi tisti, ki imamo v rokah škarje in platno, kajti neizpodbitno je, da si svoje razpoloženje oz. usodo ustvarjamo le sami. Nihče nas ne more prizadeti ali užaliti, če mi tega ne dopustimo. Dopovejmo si, da je to le majhna nepomembna epizoda, ki ne more usodno vplivati na naše življenje ... in dobro razpoloženje bo ostalo v nas še naprej.
S pozitivnim razmišljanjem pogosto je tako,
da se z njim počutiš dobro tudi ko ti gre slabo!
Razburjenje nam često brani pristopiti
k reševanju tega, kar moč je razrešiti!
Svojo jezo dostikrat hitro ohladiš,
če na stvar pomisliš, ki se je veseliš.
Potrtosti in žalosti ne skušaj izločiti,
ker obe v življenju tvojem imata svoj namen.
Usmerjati življenja pa ne smeš jima pustiti –
če moreš, ju obidi ... in ne kaži ju navzven!
Ob težavi bolje je razmisliti, ukrepati,
kot pa zaskrbljenosti, tesnobe se otepati.
Kadar naša čustva kdaj skrenejo s poti,
razum opravil dobro svojih nalog ni.
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 25 Mar 2012 13:39 Naslov sporočila: |
|
|
O notranji moči in odgovornosti
Ne razdajajmo svoje notranje moči brez potrebe
Dostikrat prebiram poste po raznih forumih in spletnih shajališčih, kjer si člani izmenjujejo mnenja, včasih celo kaj pametnega povejo, sicer pa se v glavnem le besedno spopadajo, si kdaj tudi ogorčeno oporekajo, ali se celo resno prepirajo, žalijo, si dajejo razne živalske in druge vzdevke, kažejo s prstom drug na drugega, češ, ti si tisti, ki pišeš o meni to in to, jaz ti samo vračam ... Ali pa preprosto le nekaj blebetajo, ali si dajejo duška in preklinjajo ves svet, kako da je krivičen do njih, kako jih nihče ne mara, kako jih vsi le zasmehujejo, opravljajo ... in podobne stvari. Udrihajo čez znane osebnosti, oblast, posameznike, člane foruma ali spletnega shajališča ... itd.!
Pa ob vsem tem premišljujem ... saj res, kako to, da se nekateri ljudje ves čas počutijo neke vrste dežurne žrtve, ki ves čas le sprejemajo udarce, posmeh, krivice ...?! Kakšne osebnostne lastnosti (značaj) morajo imeti, da so lahko doživljenjske žrtve vsega in vsakogar?! In kako to, da nekateri ljudje iščejo priznanja, pohvale, vzpodbude (morda tudi ljubezen) prav na takih forumih? Je kak forum ( FB ...) sploh sposoben česa takega?
Pred časom sem zvečer na gorenjski TV gledala oddajo Rudija Klariča, ki je govoril nekaj o višji zavesti. Rekel je, da se ljudje z nižjo zavestjo vedno počutijo šibki, nesrečni, izkoriščani, zlorabljani ... in šele ko odkrijejo svojo notranjo moč (ki jo ima vsak človek, le odkril je še ni!), se povzpnejo na višjo raven zavesti, kjer jih nobena stvar več ne more prizadeti ali vreči iz tira. Postanejo močni, samozavestni, trdni, pozitivno misleči, globoko čuteči in pozitivno delujoči. Vendar pa je do vzpostavitve takšnega stanja pot dolga, težka, trnova in naporna.
Morda se ljudje zbojijo ravno tega – muk, znoja, truda, napora ...!? Seveda je veliko lažje in bolj lagodno igrati vlogo žrtve; tem ničesar ni treba storiti, vsega slabega, kar se jim dogaja, pa so tako ali tako krivi drugi, kajti le-ti so tisti, ki odločajo namesto njih, manipulirajo z njimi, jih izkoriščajo, zlorabljajo, jim jemljejo denar, čas ...
Pa je res bolj udobno biti žrtev? Je res bolj lagodno postati zaradi tega zasvojen oz. odvisen od alkohola, nikotina, kofeina, zdravil, sladkarij, forumov, spletnih shajališč ... češ, drugi me pehajo v to stanje, ker me nimajo radi, ker so do mene prezahtevni, ker me tepejo, omalovažujejo, se mi posmehujejo ... Ali jim s tem, ko jim dovoljujemo takšno ravnanje z nami, ne dajemo sami v roke svoje moči? Kajti drugi ljudje se vedejo do nas tako, kot jim mi to (nezavedno) dopuščamo. Le zakaj bi se ti ljudje odrekli naši moči, če jim jo pa mi sami od sebe ponujamo?!
Prav enako je s forumi in s spletnimi shajališči – tudi tu drugim nezavedno ponujamo svojo moč! Tudi sama sem nekaj časa sodelovala na enem od forumov. Kakšen mesec me je to celo zabavalo – lahko sem povedala svoje mnenje, požela zanj bodisi odobravanje bodisi kritiko. A človeška narava je že taka, da raje deli kritiko kot pohvalo, zato sem se često in vse bolj zapletala v čudne štorije, ki so me živčno in energijsko le izčrpavale. Že po verjetnostnem računu bi mi moralo biti jasno, da je med toliko tisoči članov zagotovo kje kakšen, ki se ne bo strinjal z mano in mi bo oporekal celo očenaš, tudi če bi ga povsem pravilno zdrdrala. Zato je bilo zapletanje v razna živčna prerekanja in dokazovanje svojega PRAV enostavno neizogibno. Kar pa je vodilo le v slabo voljo in jezo na ves svet!
Velikokrat sem tako na forumu zapravila cele popoldneve oz. noči. Spat sem hodila ob zgodnjih jutranjih urah z bolečo glavo, izmučena, razočarana, jezna sama nase. Zjutraj sem se zbujala zlovoljna, sitna, brez energije, pa me je kljub temu prva pot peljala naravnost na forum. Je bila to že zasvojenost?
Končno sem spoznala, da s tem brezplodnim prerekanjem in pleteničenjem samo izgubljam svojo notranjo moč in energijo. Poleg tega so ti forumi izvabljali iz mene najslabše, kar so lahko - hudobijo, jezo, maščevalnost, privoščljivost ... Postajala sem osebnost, ki mi ni bila čisto nič všeč. Pa sem si nekega dne rekla DOVOLJ. Ne želim postati zasvojena od teh forumov, ne želim pasti v vrtinec nezdravih energij, ki me vlečejo vse bolj na dno. Ne želim postati nekdo z nizko ravnijo zavesti. Ne želim dajati svoje moči ljudem z nizko ravnijo zavesti. Poiskala bom znova svojo notranjo moč, povedala si bom, da je vse odvisno le od mene same, da sama upravljam s svojo energijo, s svojimi mislimi, s svojim življenjem. Le kaj mi je bilo, da sem šla tako brezplodno trošit svojo moč na te vampirske forume!
Ugajati ljudem je kot da tvojo moč kdo pije ...
naprezanje za to preveč pobere energije!
Nad nekom oblast, moč tisti človek le ima,
ki mu žrtev sama dovoljenje za to da.
Najtežje je prenašati praznega človeka ...
tvoja energija v prazno v družbi z njim odteka.
Močni moški vladajo ljudem,
močne ženske vladajo možem.
Z veliko močjo, ki v življenju nam je dana,
nam tudi večja odgovornost je poslana.
Takoj ko nehaš se razburjati,
nov vir moči se v tebi prebudi.
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 26 Mar 2012 08:33 Naslov sporočila: |
|
|
O STRAHU PRED IZPOSTAVITVIJO
Izpostavitve se nam dogajajo vse življenje
Strah pred izpostavitvijo nam je vcepljen že s samim rojstvom. Kdo je že videl novorojenčka, ki bi sproščeno in z zadovoljnim nasmehom sam od sebe vstopil v povsem novo, neznano okolje, med neznane ljudi, pod bleščeče reflektorje, pri tem pa bi jih dobil še po ritki. Če ga k temu ne bi prisilili porodni krči, bi ostal v svojem toplem in varnem bivališču neomejeno dolgo.
Ta prva travmatična izkušnja izpostavitve je globoko zakopana v slehernem človeku. Zato se v njem pred vsako novo izpostavitvijo sproži povsem instinktiven strah pred ponovitvijo obrojstne izkušnje. Vendar pa izpostavitvam nihče ne more ubežati. Te se nenehoma dogajajo, včasih celo nasilno. Po rojstvu, ki si ga nisi želel, se nadaljuje s prvim prihodom v jasli ali v vrtec, česar si tudi nisi želel. Nadaljuje se z vstopom v šolo, s študijem, s prvo zaposlitvijo, kjer si prisiljen početi tisto, kar od tebe pričakujejo. Če se na kakršenkoli način upiraš, te takoj prepričajo z argumenti. Če še naprej trmoglaviš, storijo vse, da se ti pripetijo razne neprijetne posledice.
Vse življenje se tako boriš s strahom pred neznanim in tujim, ter z jezo, ki jo je izzvalo prisiljevanje v neke situacije, v katerih se moraš nenehno nekomu ali nečemu izpostavljati. Kak nepristrani opazovalec človeških življenj bi morda utegnil dobiti vtis, da življenje posameznika ni nič drugega kot ena sama nepretrgana veriga prisil, izsiljevanj in neprestanih izpostavljanj neprijetnim, bolečim situacijam ... ter nenehnega prizadevanja tega posameznika, da bi premagal strah oziroma ga skril, da ga drugi ne bi opazili.
Vendar pa nam življenje kar naprej deli lekcije, takšne ali drugačne. Slejkoprej spoznamo, da nam odpor jemlje veliko energije, da nas strah izčrpava in da nas jeza peha v bolezen. Le največji omejenci in nevrotiki med nami tega ne spoznajo, vsi ostali pa postajamo kameleoni in se prilagajamo, kajti naša sposobnost prilagajanja je neverjetna in brezmejna. Seveda čutimo strah, odpor in jezo, vendar pa ta občutja znamo prav kameleonsko prikriti. A izdaja nas nebodijetreba govorica telesa: rdečica ali bledica na obrazu, potne kaplje na čelu, tresoč glas, hladne potne dlani, pretirane kretnje ali skrivanje rok po žepih, za hrbti, postavljanje obrambnih "okopov" s pomočjo torbic, časopisov ..., da o zavozlanem prebavnem sistemu ter o pospešeni peristaltiki niti ne govorim.
Vsaka izpostavitev je stresna situacija, v kateri moramo vedno znova premagovati same sebe. Pri tem pa naletimo na prav zabaven paradoks. Če premagaš samega sebe, si v bistvu poraženec. Ali je to potem sploh kakšna zmaga? Morda bi bilo bolje reči vzpodbujati samega sebe? V tem primeru bi potem lahko govorili o zmagi, kajti sami sebe bi usmerili v bolj pozitiven način izničevanja strahu.
Občudujem igralce in skorajda zavidam tistim govorcem, voditeljem in motivatorjem, ki so uspešno premagali svoj strah pred izpostavitvijo in razvili takšno obliko sproščenosti, da meji malodane že na igrivo neresnost. Sproščeno in neobremenjeno klepetajo s poslušalstvom oziroma gledalstvom, norčavo plešejo, se ljubeznivo posmehujejo prisotnim in samim sebi, spuščajo čudne neartikulirane glasove, pripovedujejo dovtipe in kot iz rokava stresajo duhovitosti in razne šaljive opazke. Pa ne samo to ... s svojim nastopom znajo motivirati tudi vse prisotne ljudi in jim vliti upanje in pogum, podati se na pot spreminjanja samega sebe.
Takšne ljudi z užitkom gledam in poslušam. Le kako jim to uspeva!? Sprašujem se, ali je morda njihovo vedenje samo drugačna oblika prikrivanja strahu pred izpostavitvijo. Morda so neozdravljivi nevrotiki ali celo neke vrste mazoekshibicionisti, ki so zasvojeni z nastopanjem. Le kdo bi se sicer pri zdravi pameti sam od sebe želel nenehno izpostavljati v javnosti? Možno je tudi, da so ti ljudje zelo močne osebnosti, ki so že zdavnaj premagale svoj strah oz. same sebe. Se pravi, da so postale poraženci, iz česar sledi, da kot poraženci ničesar več ne morejo izgubiti, zato so lahko sproščeni, svobodni, neobremenjeni. Iz česar spet sledi, da na podlagi tega lahko počenjajo, kar jih je volja. In tako postane njihov poraz v bistvu zmaga. Ali to pomeni, da sta zmaga in poraz eno in isto? Če je to res, česa bi se potemtakem bilo še treba bati?
Ne boj se dogodkov, ki še niso se zgodili,
saj ne veš, če se ti bodo res kdaj pripetili!
A tudi če zgodi se, pred čemer na skrivaj drhtiš,
ni nujno, da zgodilo se bo tako, kot se bojiš.
Strah ima pogosto tudi dobro stran:
Le če boš prestrašen, boš resnično zbran!
Kadar dajemo vzpodbudo ljubljeni osebi,
z njo vlivamo zaupanje in pogum še sebi.
Strahu ni treba skrivati in ga zatajevati,
ne smeš pa oblasti nad sabo mu dovoljevati!
Pogum, ki kazati ga moraš in ga dokazovati,
od strahu pred neuspehom zna nevarnejši postati.
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25607
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 27 Mar 2012 08:01 Naslov sporočila: |
|
|
O UČENJU SKOZI IZKUŠNJE DRUGIH
... to je bolj varno in ceneje
Kdo med nami v svojem življenju še ni prišel v situacijo, ko bi nujno potreboval pomoč ali vsaj pojasnilo, zakaj se mu neka stvar dogaja? Kolikokrat obupani ugotavljamo, da smo se znašli v črni luknji, rešilne svetlobe pa ni od nikoder. Takrat se navadno zatečemo po pomoč k svoji notranji modrosti (intuiciji) in jo prosimo za namig, kaj naj storimo, za odgovor, zakaj se nam to dogaja, ali za kakršenkoli kažipot iz neprijetne godlje. Ko se umirimo in se spravimo v stanje pripravljenosti za sprejem odgovora, ga navadno tudi dočakamo – morda v obliki kakšnega slučajnega dogodka, srečanja s kom, ki nam prekriža pot in nam lahko pomaga itd.
Dostikrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, nam morda ravno tisti dan pride pred oči članek ali gledamo (poslušamo) oddajo, ki govori točno o tem, kar nas muči. Ali pa dobimo za darilo knjigo, v kateri najdemo odgovor na marsikatero vprašanje. Morda slučajno slišimo kakšno opazko, ko nehote prisluškujemo tujemu pogovoru, pa nas kot blisk prešine TO JE TO spoznanje.
Notranja modrost nam odgovarja po svoje – preko sanjskih simbolov, slučajnih srečanj ali člankov v časopisju. Pogosto so naš smerokaz dogodki okrog nas, često pa kar izkušnje in spoznanja drugih ... morda staršev, prijateljev, naključnih znancev, učiteljev itd. Zakaj jim ne bi preprosto kar verjeli? Čeprav je naš primer drugačen, si vseeno lahko vsaj delno pomagamo z njimi tako, da razmislimo in si ogledamo svoj problem še z drugega zornega kota.
Kdor je dober opazovalec življenja, se veliko hitreje in uspešneje odpira sprejemanju tovrstnih sporočil, se pravi, da se hitreje uči. Povsem intuitivno iz množice najrazličnejših podatkov, s katerimi ga zasipava življenje, izlušči tistega, ki mu bo pri odvozlavanju vozlov najbolj pomagal naprej. Včasih mu pomaga kar kakšna preprosta iskrica modrosti ali ljudski pregovor, sploh če je le-ta v rimah, ki se hitro vtisne v podzavest. Ko ga potrebujemo, se samodejno pojavi v zavesti in nas usmeri dalje.
Če bi se s področja učenja prestavili na področje ljubezni (ki je tudi neke vrste učenje!), bi nam bili takšni rimani, melodični izreki v veliko pomoč, ko bi naleteli na zastoj na ljubezenskem področju. Samodejno bi se nam pojavili v zavesti in nas (morda) napotili na pot k rešitvi. Verjetno bi ob tem spoznali, da tudi sami nismo bili nedolžne ovčice, kar se tiče ustvarjanja problema. Oglejmo si recimo spoznanje:
Kdor vara partnerja, naj dobro se zaveda,
da zveza bo postala kmalu le še beda!
Vendar pa bi modra misel imela večjo vrednost, če bi jo shranili v spomin prej, preden bi storili nekaj, kar bi potem morali obžalovati. V tem primeru bi modrost prevzela vlogo nekakšnega miselnega psa čuvaja, ki bi si stalno prizadeval, da do spodrsljaja sploh ne bi prišlo. Kajti vedno, ko bi nas na primer mikalo skočiti čez plot, bi nam zazvenelo v zavesti: Kdor vara partnerja, naj dobro se zaveda, da zveza bo postala kmalu le še beda! ...
Ljudje se vsakodnevno srečujemo z najrazličnejšimi problemi, težavami in stresi, zato potrebujemo nenehno kakšno oporo ali/in vzpodbudo. Največkrat si oboje lahko dajemo kar in le sami, če zaupamo sebi in svojemu notranjemu vodstvu. Velikokrat pa se po pomoč lahko zatečemo tudi h kakšni knjigi za duhovni ali osebnostni razvoj, v kateri na vsaki strani najdemo zase pravi odgovor, navdih, nasvet ali tolažbo.
Učiti se na lastnih napakah je sicer zelo efektno, je pa dostikrat boleče, nevarno, pa tudi dolgotrajno in drago. Je bolje verjeti drugim, da se bomo s kropom hudo opekli, ali naj se raje o tem prepričamo sami? Naj kar tako sprejmemo informacijo, da kajenje povzroča raka, ali naj raje ta preizkus izvedemo na sebi sami? Naj verjamemo kar tako na lepe oči, da je zemlja okrogla, ali naj to raje raziščemo sami? Premislimo torej, katerim izkušnjam in spoznanjem ljudi, ki jim zaupamo in jih imamo radi, lahko verjamemo, o čem pa se je bolje prepričati "lastnoročno" na licu mesta?!
Povprečnež uči se iz svojih napak,
iz tujih napak se učil bo razumnež!
Nič ne nauči iz napak se bedak ...
naprej še ostaja bedak in neumnež!
Kdor predolgo le na lastnih se napakah bo učil,
ta kaj prida znanja v umu dolgo še ne bo razvil!
Najvarneje in najceneje,
brez tveganja in najhitreje
ljudje se iz napak učijo,
ki drugi jih ljudje storijo!
Zgodovina vztrajno, neprestano nas uči,
da iz nje nihče ničesar se ne nauči!
Izkušnja je vedno najboljši nasvet,
a pride prepozno, ko star si že ded!
Človeštvo ne nabira več novih si izkušenj ...
le stare znova zbira mlad človek neizkušen!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
