Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Bucka

Ena vzgojna

Tisti, ki se rad prepira,
vsa prijateljstva razdira.
Ta, ki druge rad tožari,
s tem odnose dobre kvari.
Tega pa, ki se pretepa,
se prijateljstvo otepa.

Če ne brcaš se, prepiraš,
ne tožariš, ne izzivaš,
si s pretepi rok ne mažeš,
in prijateljstvo le kažeš,
sovrstnike spet privabiš,
ki jih pri igranju rabiš.

Avtorica: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka

Ne kriči name, očka

Veš očka, često sem neroden,
ker vse, kar primem, pade mi.
To -... vedi ... je le čas prehoden,
saj štejem komaj leta tri.

Pomagal često kdaj bi rad ti,
pa moje roke šibke so.
Čeprav bi še tako želel si,
ko treba ni, odpovedo.

Ker svet spoznavam še s čutili,
pograbim z roko vsako stvar,
pa naj je to krompirček gnili,
muc, kača, blato ali žar.

Zato ne kriči, očka, name,
saj vendarle sem še otrok.
Na svoje raje daj me rame,
mi zaustavi v grlu jok!

Avtorica: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka

Mihec piše novoletno čestitko ...

Draži mi psi!

Žalim vaš visel rožič in sračno noro teto!

Vas Kihec

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 25 Nov 2012 14:36 Naslov sporočila:

ŠOJA RIMA

V smrekovem gozdu, nedaleč od živalskega vrta, je na vitki mladi smreki živela šoja Rima. Bila je zelo nadarjena pesnica in silno rada si je izmišljala najrazličnejše rime. Celo klepetala in sanjala je pogosto kar v rimah.

Gozdne živali pa so se je izogibale in je niso marale v svoji bližini. Kako to, boste vprašali, saj pesnike marsikdo rad posluša?! Da, pesnike že, šoje Rime pa ne. Kajti ta ptica se ni obnašala prav nič pesniško. Nobene romantike, nobene globine, nobene lepote ni bilo v njenih pesniških rimah. Kajti treba je povedati, da je bila šoja Rima zelo sebična, nesramna in zlobna ptica. Iz svojih sosedov in znancev se je namreč v svojih pesmicah le norčevala in si o njih izmišljala kup neslanosti in bedarij. Če je na primer opazila ježka, ki jo je lepo zložno in mirno mahal po stezici, mu je priletela prav pred smrček in ga dražila:
"Kam krevljaš, bodičast stric?
Raje znebi se bodic!"

Ali pa mu je prav zlobno zabrusila:
"Ti odurni, grdi jež,
glej da prec s poti mi greš!"

In ježek, ki je bil še do tega trenutka dobre volje, se je po takšnem pozdravu le prizadeto obrnil in se skril med praprot. Šoja pa je čisto ravnodušno odletela stran in si poiskala novo žrtev. Kadar je zagledala lisico, kako preži na svoj plen, skrita za leskovim grmičkom, se je vsakič glasno zadrla:
"Lisica tatica za grmom tiči,
si zajcev in ptic za v svoj gobec želi!"

Jasno, da z ulovom potem ni bilo nič. Lisica je navadno samo jezno zalajala proti šoji in se klavrno odplazila nazaj v svoj brlog, lačna in potrta. Je potem kaj čudnega, če so se vse živali šoji že na daleč izogibale?!

Pa je šoji nekega dne postalo silno dolgčas. Nikjer ni bilo nikogar, komur bi se lahko rogala in ga dražila. Pa se je domislila, da bi odletela nagajat živalim v bližnji živalski vrt.
"Tam bo res imenitna zabava zame. Toliko živali je tam, pa nikamor se mi ne morejo skriti," si je rekla. "Po mili volji jih bom lahko dražila."
Rečeno – storjeno!
Najprej se je lotila mogočnega leva, ki se je leno pretegoval na opoldanskem soncu. Zapela mu je:
"Kaj ti pomaga, če si lev –
do konca dni boš v kletki ždel!"

Lev pa, ki ga je ujetništvo že tako ali tako nadvse bolelo, je samo zarjul od še večje bolečine in se zaman vzpenjal proti brezsrčni šoji, ki je v varni višini sedela na vrhu njegove kletke. Zadovoljna z učinkom svojih rim je Rima nato odletela nagajat še žirafi. Iz primerne razdalje ji je zavreščala:
"Zakaj žirafa dolg vrat ima?
Da zvezde lahko klati z neba!"

Žirafa pa je bila iz drugačnega testa – še mar ji ni bilo za šojine verze. Mirno in ponosno se je še naprej sprehajala med drevjem v svoji ogradi in sem in tja osmukala še kakšen listek s kake veje. Kar pa je seveda šojo silno razjezilo. Spet je zavreščala:
"Prav, pa nič, žirafa domišljava
in naduta dolgovrata krava!"

Pa je odletela proti ogradi z lamami, ki so miroljubno ležale in prežvekovale opoldansko kosilo. Sedla je na vrh ograde in si sproti izmišljala pesmico zanje.
"Lame frčafele nezrele in debele,
le kdo vas je klical, le od kod ste se vzele!?"

Lame pa ne bi bile lame, če ne bi znale pljuvati. Komaj se je dobro zavedela, že je v širokem in dolgem loku pljusnila proti šoji prava poplava pljunkov iz gobcev razjarjenih lam. Vsa mokra in lepljiva od njihovih pljunkov je Rima komaj komaj ušla. Razočarana in z delno zlepljenimi krili je mukoma odletela v svoje gnezdo na vitki mladi smreki v gozdu. Tu si je najprej očistila in posušila perje, nato pa se je vse popoldne spraševala, zakaj se vse živali tako sovražno vedejo do nje. Pa ji je nek drobcen glasek v glavici rekel, da so njene pesmice krive za takšne odzive. Šoja Rima je še ta hip sklenila, da bo spremenila vsebino in ton svojih pesmic. Izmislila si bo raje kaj lepega, prijaznega in prisrčnega. Morda jo bodo potem imele živali rajši.

In res. V naslednjih dneh, kadarkoli je na primer srečala ježka, mu je zažgolela na ušesci:
"Ti ježek bodiček
najlepši si striček!"

In ježek ji je vsakič veselo pokimal in se zadovoljno odmajal naprej.
Lisici, ki je počivala v senci košate smreke po obilnem kosilu, pa je radostno zapela:
"Lisica ima kožušček prelep,
dolg, čudovit in košat je njen rep!"

Ko je to slišala, je lisica od zadovoljstva zamrmrala, se sproščeno pretegnila, nato pa brez skrbi zadremala in sanjala o svojem čudovitem, košatem repu.
Šoja je bila zdaj silno zadovoljna sama s seboj. Odkar se živali niso več jezile nanjo, se je počutila dosti bolje. Pa je od sreče in zadovoljstva še zase sestavila pesmico:
"Šoja Rima lepa, prijazna je gospa,
in veliko dobrih prijateljev ima!"

Od zdaj naprej si je Rima o živalih izmišljala in prepevala samo še vesele in prijazne pesmice. Pa uganete, kaj se je potem dogajalo? Seveda – šoja Rima je imela poslej okrog sebe veliko prijateljev. In nikoli, nikoli več ji ni bilo dolgčas.

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 25 Nov 2012 15:06 Naslov sporočila:

OČKA SE UČI PLAVATI

plavam Kdo pravi, da znajo vsi očetje plavati!? Moj očka dolgo ni znal plavati. Že kot otroka ga je bilo strah vode, zato se plavanja nikoli ni naučil. Težko sva ga z mamico spravila na morje, še težje k reki ali k jezeru. Najbrž zaradi mrzle vode! Ali pa, ker se je še vedno bal vode?! Midva z mamico obožujeva morje in znava odlično plavati, očka pa ... no ja ...!
Letošnje poletje pa sva ga le pregovorila, da bi preživeli teden ali dva ob morju. Vem da mu to ni prav nič dišalo, saj ni pokazal nobenega navdušenja. Zavlačeval je odhod, kolikor se je le dalo, pa mu ni nič pomagalo. Mamica je nekega dne odločno spakirala vse stvari, jih naložila v prtljažnik avtomobila in v prikolico, pa smo se, hočeš nočeš, morali odpeljati.
Očka je prav počasi, po polževo, vlekel avto skupaj z bivalno prikolico po cesti. Prav nikamor se mu ni mudilo. Še traktorji so nas lahko prehitevali. Kadarkoli sem pogledal očka, ki je obračal krmilo, sem ga videl kot polža s štirimi rožički na glavi in s polžjo hišico na hrbtu.
"Očka, ali ne bi mogel voziti malo hitreje? Če bo šlo tako naprej, bomo morda do jutri zvečer le prispeli na cilj!" sem mu nekajkrat zasitnaril. On pa mi je vsakič potrpežljivo odgovoril:
"Sine, počasi se daleč pride. Morje pa nam tudi ne bo ušlo, saj nima nog, pa tudi na kolescih ni!"
Človek bi kar obupal!
Pozno popoldne pa smo vendarle nekako pridrsali do avtokampa. Očka se je takoj lotil dela okrog postavljanja prikolice, midva z mamico pa sva šla ... trikrat lahko ugibate, kam. Naravnost v morje, seveda! Voda je bila topla, prijetna, slana ... skratka čudovita!
Ko sva takole čofotala in plavala z ramo ob rami, me je nenadoma prešinila sijajna zamisel. Rekel sem mamici:
"Mamica, naučiva očka plavati! Morda bo pa potem raje hodil z nama na morje!?"
Mamica je nekaj časa razmišljala, nato pa odgovorila:
"Najprej bi morala premagati njegov strah pred vodo, potem pa bi morda šlo. Vsekakor pa bova poskusila."
Tri dni sva se trudila, da bi spravila očka vsaj do plaže. Kot da bi slutil najine namene, se nama je vedno kam skril. Najraje se je odtihotapil v bife ali pa je ure dolgo nakupoval v trgovini. Dostikrat sva ga našla pred katero od sosednjih prikolic na klepetu ob pivu.
Četrti dan pa sva ga le ujela povsem nepripravljenega. Ročno sva ga pograbila vsak pod eno pazduho in ga, rahlo upirajočega se, odvlekla s sabo na obalo. Kar v kratkih hlačah in v majici sva ga povlekla v vodo.
Ob obali je bila voda nizka, dno pa prekrito s sipko mivko, zato se nisva bala, da bi se utopil. Očka se je nekaj časa jezil na naju, kmalu pa mu je voda pričela vse bolj ugajati.
"Glej ga zlomka, saj sploh ni tako slabo," je veselo rekel.
Nekaj časa se je namakal in čofotal po vodi kot kakšen petletnik, nato pa sva ga z mamico pregovorila, da si je upal z nama v nekoliko globjo vodo. Seveda sva bila ves čas ob njem, da bi ga ujela, če bi mu slučajno zdrsnilo.
In počasi, zelo počasi, si je vendarle dal dopovedati, kako koristno bi bilo zanj, če bi se naučil plavati. Oba z mamico sva bila njegova plavalna učitelja. Po nekaj uspešnih zamahih pa je očka prevzelo navdušenje. Končno je vendarle pričel spoznavati in uživati morske radosti.
Odslej je vadil plavanje vsak dan. Midva z mamico sva se imenitno zabavala, ko sva ga opazovala pri prvih samostojnih plavalnih "izletih" po morju. Nič ni bolj smešnega in obenem bolj ganljivega od opazovanja robatega, nerodnega očeta, kako se krčevito in nerodno trudi s plavalnimi zamahi.
Bila pa sva tudi ponosna nanj. In nase tudi, seveda. Kajti brez naju z mamico se očka nikoli ne bi naučil plavati!

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 25 Nov 2012 15:28 Naslov sporočila:

K – zgodba ... KOKOŠKA PLOSKONOŽKA

Kokoška Ploskonožka je v kokošnjaku neki dan zagnala gromozanski vik in krik. Kokodakala je jit nora, kavsala s svojim koničastim kljunom ostale kokoške po tilnikih in s kremplji razkurjeno kopala v pesek, posut po tleh kokošnjaka.
"Kaj takega, kaj takega," je kričala. "Katera kura mi je pokradla vso koruzo iz skledice? Mat kurja, tako jo bom skavsala in jo spraskala s kremplji, da bo na koncu primerna kvečjemu za kurjo pečenko!"
Kokoške so sklonjenih kljunov in tilnikov čakale, kaj nepričakovanega jih bo še doletelo, kokoška Ploskonožka pa je kriče skakljala od ene do druge in jih zasliševala:
"Kje je moja koruza? Kam si skrila mojo koruzo? Zakaj moje koruze ni več v skledici?"

Pred kokošnjakom pa je na čoku za sekanje drv dremuckal velikanski maček Mačkon. Ploskonožkino kričanje mu je kratilo počitek po okusnem kosilu, zato je bil kar nekoliko nataknjen. Nekaj trenutkov je poslušal kurje prerekanje, nakar je skočil v kurnik in krepko zamijavkal:
"Zakaj kričiš kot kakšen starikav kakadu v kletki, Ploskonožka? Koliko sekund bom še moral poslušati to neskončno neomikano kokodakanje? Takoj umolkni, če hočeš živeti še kakšen petek!"
Ploskonožka je tisti trenutek umolknila, na koruzo pa ni pozabila. Še vedno je bila zanjo velika uganka, kdo je kriv kraje njene koruze, zato je sklenila, da bo poiskala detektiva, ki bo takoj odkril hinavskega kradljivca. In kdo, mislite, je bil najboljši detektiv v kurjem kraljestvu kokoške Ploskonožke? Kužek Vohljaček seveda, kdo pa drug. Kar takoj se je lotil brskanja, iskanja in odkrivanja kradljivih osebkov okoli kokošnjaka.
Vohljaček ni kar tako dobil takšnega priimka, da se ve. Bil je res pravi detektivski vohljač, ki je ravno s svojim nenadkriljivim smrčkom odkril marsikaterega nebodigatrebo. Tudi tokrat mu je uspelo – odkril je, nikogar drugega kot kup tatinskih mišk, ki so se iz svojih skrivališč skozi luknje med deskami vsako noč skrivaj prismukale v kokošnjak in kradle kokošim koruzo iz globokih skledic in nizkih koritc.
"Golazen kradljiva," je bevskal na miške. "Kar takoj, ta trenutek, boste kaznovane za svoje tatinske prestopke!"
Kar brez odvetnikov, sodnikov, porotnikov in kehe jih je isti trenutek predal krutemu krvniku – velikanskemu mačku Mačkonu, ki jih je z užitkom kaznoval, beri: požrl. Tako so kokoši v kokošnjaku od zdaj naprej imele mir pred kradljivci. Kužek Vohljaček je dobil za nagrado veliko, okusno kost, ki jo je kar takoj zakopal nekje v kotu dvorišča, velikanski maček Mačkon pa se je tako zredil še za kakšen kilogram.

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 25 Nov 2012 15:56 Naslov sporočila:

MN – zgodba ... NEOKUSNI NAPISI

Nekega pomladnega dne smo pri spoznavanju narave in družbe obravnavali naše domače mesto. Koliko pomembnih ustanov ima, kakšen promet je v njem, kaj in v katerih trgovinah lahko nakupujemo ... in podobno. Seveda smo mesto vsi natanko poznali, pa smo se vseeno navdušili za poučen ogled rodnega mesta.
A že po nekaj sto metrih hoje nas je na steni zdravstvenega doma osupnil napis: KDOR PREVEČ SEM NOT ZAHAJA, TA NAJ VESELI SE RAJA!

Namuznili smo se in kradoma pogledovali učiteljico, ona pa se je naredila, kot da je napis na steni zdravstvenega doma prav nič ne zanima. Povedala nam je nekaj zanimivosti o zdravstvenem domu, nakar smo se napotili naprej, mimo dolge črne lesene ograje, kjer je kar mrgolelo napisov:

KDOR TO BERE, JE NEUMEN ...
KLEMEN LJUBI MOJCO ...
ANKA, ERNA IN SONJA SO AFNE ...
ANITA ENKO JE DOBILA, DOMA JO MAMA JE NABILA ...
TONE MEČE MAKARONE ...
MANCA S FANTI RADA TANCA ...
MONIKA JE TAKA KOT HARMONIKA

... in tako naprej. Napise smo naglas prebirali in se smejali, kot da bi se nam zmešalo. Učiteljica pa je le molčala in se za napise, vsaj navidez, niti malo ni zmenila.
Nato smo se po kakih sedmih minutah znašli na avtobusni postaji. Tu je bilo šele zanimivo. Na njenih stenah je kar mrgolelo čudnih in smešnih napisov. Nekaterih sploh nismo razumeli, a naj omenim samo tiste, ki smo jih razumeli in so se nam zdeli smešni:

PIJANCI ZASPANCI PEJTE DOMOV...
NUJNO TELEFONIRAJ ANJI NA ŠTEVILKO 047 524 686 ... (Anja je najbrž znorela od jeze zaradi nenehnega zvonjenja telefona!)
ČE AVTOBUS ZAMUJA, SE VSAK POPOTNIK KUJA ...
VSAK PIJAN ŠOFER JE NEVARNA ZVER ...
ČE SE HITRO V AVTOBUS NE DAŠ, Z DOLGIM NOSOM LE ZA NJIM ZIJAŠ ...

in še en čuden napis: KDOR PO STENI ČEČKA, SLAMO V GLAVI IMA!

Ta napis me je resnično zmedel. Prvič – če bi imel pisec v glavi slamo, ne bi mogel čečkati po steni, kajti s slamo v glavi si lahko le ptičje strašilo na njivi. Drugič – tisti, ki je ta stavek napisal, ima torej, ker čečka po steni, v glavi slamo. Tretjič – če ima čečkač v glavi slamo, tega napisa ne bi smelo biti, kajti ne bi ga mogel napisati zaradi slame v glavi. Ampak mi smo napis na steni povsem jasno videli. Kako ga je torej mogel napisati nekdo s slamo v glavi?! Res zamotano!

Pritajeno smo se hihitali vsem tem napisom in le napol sledili pomembnim podatkom, ki nam jih je o avtobusni postaji in kasneje o drugih mestnih znamenitostih resnobno namenjala učiteljica. Mesto smo si seveda še naprej ogledovali in sem in tja še naleteli na kak napis, na primer

TOMO JE LAŽNIVEC ...
JANEZ JE SLON ...
RENATO JE ANI ZA COPATO,

ampak nobeden od teh se nam ni zdel tako smešen kot tisti na črni leseni ograji in na steni avtobusne postaje.
Učiteljica pa je bila ves ta čas zelo resna. Ničesar nam ni očitala. Le, ko smo v šoli znova sedli v šolske klopi, nam je razdelila liste, na tablo pa napisala z mastnimi črkami naslov:

RAZMIŠLJANJE – ZAKAJ SO NAPISI PO STENAH NEOKUSNI?

Smeh nas je nenadoma minil. Umolknili smo in se zresnili. Sklonjenih glav smo pričeli nizati misel za mislijo.

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 25 Nov 2012 16:19 Naslov sporočila:

V – zgodba ... NEVARNA VEVERICA

Veverica Eva je bila že od rojstva dalje nadvse samovoljna in samosvoja živalica. Stanovanje si je uredila v duplu votle bukve, na katero pa so prav rade sedale tudi kavke in priletavali vrabci. Ti pritlikavi prebivalci votle bukve so jo s svojim večnim čivkanjem vedno bolj spravljali ob živce.

"Ti vražji vrabci," se je večkrat pritoževala svoji vdani prijateljici, navihani vidri Sivoglavki, "vedno znova in znova me vznemirjajo. Vsem tem važičem bi z veseljem zavila njihove kilave vratove."
Vidra Sivoglavka pa je samo razumevajoče prikimavala.
Kljub vsej svoji majhnosti pa so bili vrabci za veverico vseeno prevelik podvig; s še tako veliko voljo in vztrajnostjo ne bi mogla zaviti vratov prav vsem čivkajočim vrabcem. Da o kavkah sploh ne govorimo! Pa ji je navihana vidra Sivoglavka kot kak virus vrinila v glavo nevaren nasvet:

"Iz njihovih valilnic vrzi ven vsa vrabčja jajca. Tako se ti vražji vrabci ne bodo mogli več razmnoževati in med vejami bukve bo že avgusta zavladal tako težko pričakovani mir!"

Veverica Eva je navdušeno objela vidro Sivoglavko, se poslovila od nje, nato pa po vejah bukve bliskovito švignila domov, v svojo veveričjo votlinico. Skrivaj je pričela opazovati vrabčja bivališča in potrpežljivo oprezovala, kdaj se bo kaka vrabčevka naveličala valiti in si bo privoščila vsaj dvajset minut telovadbe in pretegovalnih vaj.

Vse to so opazovale kavke. Ko so videle, kaj namerava veverica Eva storiti vrabcem, jim to ni bilo prav nič všeč. Vrabci so bili vedno njihovi zvesti in vdani zavezniki. Zato so kavke premišljevale, kako naj obvarujejo življenja še neizvaljenih vrabčkov in vrabčic pred nevarno, podivjano zverinico. A niso vedele, kako naj se zadeve pravilno in varno lotijo.

Rešitev se je pojavila povsem nepričakovano. Zamisel se je pravzaprav zasnovala v glavi kukavice, saj veste, tiste prevejanke, ki svoja jajca nastavlja v tuja gnezda. Za taka opravila je prava izvedenka, kar je res, je res. To sicer ni prav nič pohvalno, a pravijo, da je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega.
In kaj je ugotovila iznajdljiva kukavica? Takole je svetovala vrabcem in kavkam:

"Veveričino bivališče v votli bukvi zamašite s kamenjem, z vejicami in z listjem, pa veverica ne bo mogla več stanovati v svoji votlinici in se bo odselila."

Prebivalci bukve, se pravi vrabci in kavke, so navdušeno pohvalili kukavico za tako čudovit nasvet v zvezi z reševanjem njihove težave. In en dva tri – že so odletavali na vse strani in znova veselo priletavali nazaj k votli bukvi z vejico, s kamenčkom ali z listjem v kljunčku. Ves dan, vse do večera, je trajalo, da so povsem zadelali veveričino stanovanje v votli bukvi.

In kako je vse to doživljala veverica? Katera veverica? Na votli bukvi ni nobenih veveric. Samo vrabci in kavke prebivajo na njej!

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 02 Dec 2012 13:24 Naslov sporočila:

CČ - zgodba ... O MUCI TACI, MIŠKI CVILKI IN PSIČKU SLINČKU

Muca Taca je lačna. Njen želodček se boleče krči, v njeni skodelici pa ni nič mlečnega. Pa se odloči, da bo šla čepet pred luknjico miške Cvilke. Mogoče bo imela srečo in si bo ta večer celo privoščila poceni mišjo večerjico.
Muca Taca torej čepi pred luknjico, pa čaka, čaka in čaka. Dviguje glavico, voha z gobčkom, oči ima na pecljih, sline se ji cedijo, o Cvilki pa nobenih novic. To se zazdi muci Taci sila čudno. Ali je mogoče, da Cvilke sploh ni v luknjici?

Miška Cvilka pa je tačas na obisku v kočici psička Slinčka. Ob večerih često pridrobenclja k bevskajočemu Slinčku, ki ima v svoji skledici vedno kaj sočnega tudi za v Cvilkin gobček.
Ta večer torej miška Cvilka in psiček Slinček počasi in složno večerjata. Miška cvili od sreče, psiček renči od ugodja. Muca Taca pa čepi nedaleč od njiju v grmičku in čaka, da se bosta slednjič naveličala večerjati. Krči krempeljce, oblizuje brčice, izteguje in liže tačice. Končno se utrudi od neskončnega čakanja in zadremucka.

Natančno opolnoči miška Cvilka pridrobenclja mimo grmička, v katerem počiva dremajoča mačka. Le hipec, in že Taca pozorno našpiči ušesca, dvigne brčice in pri priči skoči za Cvilko. Miška cvileče priteče točno pred Slinčkov gobček. Psičku Slinčku pa ta mišjemačji direndaj ni prav nič všeč. Grozeče zarenči in se požene za bežečo muco Taco. Toliko časa jo podi po dvorišču, da mu ta končno uide na češnjo. Psiček Slinček pod češnjo še nekaj časa bevska in renči, nakar se naveliča in se počasi odplazi v svojo utico, da bi do konca prebavil večerjo.

Kaj pa muca Taca? Vso noč tiči na češnji, miška Cvilka pa ji ves ta čas privoščljivo recitira:

"Kadar Taca lačna je preveč
in za miško Cvilko se podi,
Slinčku, Cvilki to ni prav nič všeč,
pa po gobčku Taca jih dobi!"

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 02 Dec 2012 13:50 Naslov sporočila:

ZŽ – zgodba ... ZGODBA O TREH ZMAJIH

Oranžni zmaj Ozmond se je oženil z rožnato zmajčico Nežko. S svojim zakonskim življenjem sta bila zelo zadovoljna. V njuni podzemni jami je bilo veliko ljubezni in razumevanja. In vseskozi sta si bila zvesta.

Nekega mrzlega zimskega dne v začetku decembra pa je rožnata zmajčica Nežka zbolela. Zelo jo je zeblo, tresla jo je mrzlica in težko je požirala želod, ki sta ga jeseni z možem, oranžnim zmajem Ozmondom, zbrala za zimsko zalogo v bližnjem gozdu. Oranžni zmaj Ozmond se je zbal zapletov, kajti Nežkine zdravstvene težave bi se znale razviti v kakšno zoprno bolezen. Zato je rožnato zmajčico Nežko nežno zavil v zlatorumeno bombažno odejo, jo privezal na nizke sani in brž zavil z njo k zdravniku, zelenemu zmaju Zanzibaru.

Zeleni zmajevski zdravnik Zanzibar je zmajčici Nežki obzirno izmeril pritisk in temperaturo, pozorno opazoval zeleno obložen jezik in grlo, zavzeto izmeril pulz na zapestni žili, nazadnje pa izjavil, da Nežki ne grozi nobena zahrbtna bolezen. Le mrzlemu zraku v podzemni jami se mora izogibati, pa veliko gozdnih sadežev mora uživati, pa nezdravim prigrizkom se mora izogibati, kot je na primer začinjen in na žaru zapečen zajčji zrezek, ali pa zelo zabeljeni žganci iz suhih in v moko zmletih zelenih mušnic. In, da ne pozabi, piti mora veliko sveže iztisnjenega soka iz želoda, žira in brezovih listov. Še najbolj pa jo bosta pozdravila nežna ljubezen in pozornost Nežkinega moža, oranžnega zmaja Ozmonda.

Nasvetov zdravnika zelenega zmaja Zanzibara sta se zaljubljena zakonca zares držala in rožnata zmajčica Nežka je bila zdrava že ob božiču. Praznovala sta ga skupaj z zmajevskim zdravnikom, zelenim zmajem Zanzibarjem.

Na zdravje!

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 02 Dec 2012 14:06 Naslov sporočila:

T – zgodba ... DIVJI PETELIN IN DETEL

V hosti poleg blatnega tolmuna stanuje na starem hrastu nabriti divji petelin Viktor. Ves teden že steguje svoj pernati vrat in neprestano kikirika. Detel Matic, njegov ptičji sosed, ima petelinovega dretja končno enkrat zadosti. Prileti torej k petelinu Viktorju na vrh že trhlega hrasta in mu zapreti:
"Če ne boš takoj utihnil, ti bom dal začepiti tvoj butasti petelinji kljun!"

A divji petelin Viktor ne utihne. Nasprotno, še bolj trmasto napenja svoje pevske strune, kot da bi se prav trudil jeziti detla Matica. No, da ne bo pomote ... divji petelin Viktor sploh nima namena jeziti detla Matica, čisto zares ne. Kajti vedeti je treba, da divji petelini pojejo tedaj, kadar so zaljubljeni v kakšno divjo putko. In divji petelin Viktor je nesmrtno zaljubljen ... v divjo putko Zlatko. Zato enostavno mora peti, ker bo morebiti le s petjem privabil svojo čudovito nevesto.
A divjim putkam čisto vsako petelinje petje ni tudi simpatično, zato je treba vaditi in vaditi in vaditi. Divjim putkam vzbuja pozornost le lepota petelinovega petja. Tega pa Viktorjev sosed detel Matic očitno ne ve. Zato potrpežljivo čaka, kaj bo storil divji petelin, torej ... bo utihnil ... ali nadaljeval s tem trapastim dretjem.

In res Viktor naenkrat utihne. Napeto se zastrmi v temno hosto. Kakih pet metrov stran se zasliši tiho plahutanje ptičjih peruti. Nevesta, divja putka Zlatka, je zafrfotala med listje topola in zdaj stopiclja sem in tja in čaka. Trenutek zatem odfrfota s hrasta na topol tudi divji petelin Viktor ... trikrat lahko ugibate, h komu.

Detel Matic pa odleti na svoj kostanj, kjer v samoti in tišini ugotovi:
"Če je Viktorjevo petje privabilo divjo putko Zlatko, se želim tudi jaz naučiti tako prijetnega petja. Prijetnega za detlico, da se ve! Potem mi ne bo več treba samevati in se dolgočasiti tu na tem starem, trhlem kostanju. Zagotovo bom tudi jaz s svojim petjem priklical k sebi detlico Ditko, ki je najimenitnejša detlica v tejle hosti. Prav moje čudovito petje bo tisto, ki jo bo privabilo na moj kostanj, in bo, tako kot Zlatka Viktorju, postala moja tako zaželena nevesta."

Ob tej odločitvi se potolažen prepusti tihemu in skrivnostnemu šepetanju kostanjevega listja.

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com/

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli