 |
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Dani
dojenček
Pridružen/-a: 29.09. 2011, 12:55
Prispevkov: 8
Kraj: Celje
|
 Objavljeno: 30 Sep 2011 07:50 Naslov sporočila: Danijevi soneti |
 |
|
Zimski sonet
Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.
Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.
Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?
Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.
Vprašanja
Kdo je narisal luni spogledljivost
in srcu zvezd nemirno valovanje?
Kdo je zazidal mir v dotik dlani
in vročo sapo v vlažne, drzne sanje?
Kje se rojeva hrup in kje tišina?
Kje so himne, kje so barikade?
Kje zori obup, kje bolečina?
Kje rádosti postajajo navade?
Zaradi česa se oči solzijo?
Kdaj ponos zmaguje nad dobroto?
Kam, v kateri čas željé bežijo?
Zakaj pogledi iščejo lepoto
in kje resnica vara iluzijo?
Kdaj rabi pesem vid in kdaj slepoto?
Tkalec
Spet sem tlel in stokal, moja vila,
ves modrikast, nag in brez kisika:
kot strta senca ptičjega strašila
v strupeni slini tvojega jezika.
Cedil sem zadnje kaplje svoje lave
v polarno zimo tvoje mesečine.
Zdaj v izpraznjeni votlini glave
vozlam nevrone v štrene bolečine.
In vedno znova (kakor večni Žid)
bom hodil spat med tvoje mrzle boke.
In vedno znova bom le bled privid,
ki ga brezskrbno mučiš na obroke.
A brez strahu (v nemirno kri zazrt)
tkem to ljubezen v svoj mrtvaški prt.
Stari mornar
Privid sledi prividu in tipaje
polzijo ribe zvezd tja za obzorje …
Jutro diha kot smrdljivo morje,
moj duh je dim in moje misli saje.
Sem kot parnik, ki trohni v plitvini
med algami zmečkanih besedil,
kjer zvok se je v sežgano prst strdil,
kjer pod palubo cvilijo spomini.
Po grlu žgejo zadnje kaplje ruma:
na trhlem drogu cunjasta zastava
je zadnja sled nekdanjega poguma.
Sem to še jaz? Ta trudna, siva glava,
to bitje brez strasti, ki kot brez uma
po izropanih kajutah tava …
Spleen
Okusila si sol v moji rani
in z vročo slino ločila besede
od mrzlih brazgotin vsakdanje bede:
zdaj mirno spiš na moji trdi dlani.
Sanjariš, da mi kakor zvesta psica
hvaležno ližeš krvaveče žulje;
da zame zbiraš pisane metulje,
in kažeš pot kot zvezda repatica.
A v meni zate ni dovolj prostora:
povsod ležijo stare, mrtve ptice
in vsako noč me tlači ista mora,
da sem le klovn, ki lovi kresnice,
in da na koncu temnega predora
ni ne luči, ne zvezd in ne resnice.
Sonet o staranju
Ostajam jaz, a vendar nisem isti.
V meni se borita dva svetova:
v prvem Cezar dol obrača palec,
v drugem nor pogan kriči: “Obnova!”
Opuščam verz in tiste drobne rime,
ki nizajo odsev sveta v lepoto.
Postajam star, pijan, puščoben, siv …
V srcu strt – hvaležen za slepoto!
In zdaj vas gledam, šahovske figure:
kar čakate, da vas premakne roka,
ki tiho šteje vaše prazne ure!
In vem, da mi ne more biti huje,
kot takrat, ko v sebi zrem otroka,
ki se stara iz neznane nuje.
Slovenska paranoja
Oj, ura žalosti: srd se v zlo nagiba!
V rokah odzvanja mrzla mesečina.
In pust je kraj, kjer je zgostila slina
vse, kar žaluje v mrtvem miru giba.
Ni brez modrosti, kdor ne sme ujeti
brezupa ptic v razplajanju orkana.
Na veji lipe list: zelena rana
uči okostje Triglava bedeti!
V sencah pleše smrt. Obraz drevesa
se ne nagiba v poldne. Razodeta
je moč besed, ki v krčih ljudstvo stresa.
In kam zbežati? V revščini prekleta
sanja muza v mrežnici očesa
naslado hčerke v postelji očeta!
Razkošje krika
Nedoumljivo je razkošje krika
besedi, ki izgublja svojo ost;
očem, ki jim je molk vsakdanja slika;
drobovju, ki ga ni predrla kost.
Jaz sem zadnji, ki kriči v jeziku,
neskončno tujem cviljenju podgan:
v triumfu nem, a jasen ob umiku
sem glasba, ki zveni iz svežih ran.
A včasih, kadar ptice oslepijo
in vino zlomi prazno steno sanj,
mi v ustih nočne sline sled pustijo:
takrat sem smrt, ki hrope v suho dlan
ugodje strupa, da se v molk zgostijo
pesmi, ki bi jih umazal dan.
Premor
Zima sanja tiho neizbežnost
in srcu dovolim razkošje krika,
oddih pred smrtjo, jalovo breztežnost,
počitek pred spopadom brez umika.
Ujeti v prizmah tvojega telesa
žarijo vonji vlaknaste svetlobe:
kot nekakšna mavrica slovesa
v tihih kotih tvoje vlažne sobe.
In vedno sam, čeprav trohnim v tebi,
odsotno zrem v sivkasto nebo:
v času strt, a hkrati živ v sebi.
Na meji, kjer se zemlja z nebom stika,
odsevam v polju tvojega očesa
kot pozabljena, minljiva slika.
Midva
Kdaj sva zašla, začarana pastirja,
utrujena, z ledenimi viharji
v skuštranih laseh? Morda so mravlje
takrat prežale skrite pod oltarji?
Zdi se mi, da so zvečer sejalci
mimo šli, z rokami v mehki moki.
Pa vendar je sedaj nekje trgatev,
visoko pod deževnimi oboki.
Peščena ura stisnjenih oči
ploska v vetrovnem gledališču,
s praznim listom v svoji tihi roki:
a midva spiva kakor majhni ribi
suhih ust na prodnatem melišču
skupaj s ponorelimi otroki.
Dotik lune
Na dnu korakov pot se vrača vase,
da v plahem srcu (misel neizpeta!)
nabere moč za dan, ko bo spočeta
v novem ritmu za vse večne čase.
Kot da ne ve, da se v sencah pase
neznosna lakota! Skrivnost očesa
je vedno tam, kjer se spusti zavesa
nad težo, ki jo pesem jemlje nase.
Se zdi, da želja v nemoč zadiha,
ko se zlije mir ozadja z likom
v sožitje, ki na ustnicah usiha,
kadar merim smrt tišine s krikom,
zavitim v razočaranje prepiha,
ker odhajam – z luninim dotikom!
Zvestoba
Si mislila morda, da boš edina,
s katero bom delil belino rjuh?
Da bova vedno jedla isti kruh
in se opila z isto vrsto vina?
Si prezrla vitice poguma,
ki plezajo vse tja do temnih zvezd,
da v zavetrju skrivnostnih gnezd
vžgejo moj pečat na rob razuma?
Nisi brala tistih mojih stihov,
ki jih krmari brezobzirna volja
onkraj morja tvojih mlačnih dihov?
Zazrt v smrt na svojo lastno pest
kričim pod gluho kupolo vesolja
do konca dni: edino sebi zvest.
Starec
V meni prebiva siv in utrujen dihur:
s krempeljci tiplje za strdki v ožilju srca,
lušči besede z ohišij pokvarjenih ur
(s črno prstjo razmejen od možganskega dna).
V meni vreščijo kitare minulih navdihov,
molčijo v ušesih, ko polja zasnubi večer,
se zjutraj ujamejo v mrežo izpraznjenih stihov,
in tiho poniknejo v jalov vsakdanji nemir.
V meni besnita neumna, pohabljena brata:
je prvi brez rok in mi čisti umazan oltar,
drugi mi jezno odpira zaklenjena vrata.
Cel dan se mi valjajo čuti v meglenem spominu,
onkraj otroštva, prtičkov, steklenih omar …
Klokotam kakor ribnik in rep mi smrdi po urinu.
Poslednji celjski grof
Celje, dvor rogatih knezov, jaz sem tvoj pijani sin:
katakomba mestnih plinov, trg prisiljenih navad!
S kurjim kljunom lokam vino, polno žolča grenkih slin,
svojo noro bolečino pasem izven mestnih vrat.
Z buldožerjem razdejanja orjem srca vročih psic:
sit sem jalovih preletov nad oblaki blede pare,
sit sem žametnih obetov neizbrušenih devic.
Ljubim črn grajski stolp in krvavo rdeče skale!
Sem prerezana kravata, v apnu žgan vijugast gad,
têma, ki pohotno liže mastne ulične svetilke!
Sem vročično pasje seme in hudičev advokat.
Noč nad mano plete more brez okvirjev, brez pletilke,
moja pesem se spreminja v pikast, trdoživ osat!
Nad Cinkarno se prebuja mlada luna brez budilke.
Vidov ples II
Scefran razum, pripet v obok lobanje
drhti kot nora, prepojena goba:
sesirjen strah in prirojena zloba
mu branita v odrešujoče sanje.
Kot slepa ptica buta v težke veke,
se lomi ob okovju hrbtenice,
se vzpenja v mastne, čipkaste brzice
lastne blatne, podivjane reke …
In pade vase. Tarna na kolenih
pred oltarjem izgubljenih upov,
z mrtvo težo krivde na ramenih.
Ta nora gmota, stkana iz koprene
laži, utvar, pogubonosnih strupov
nisem več jaz – to je le delček mene.
Obdukcija
Odprta lobanja je s cunjo pokrita,
ležišče razžrto od jedke kisline.
Iztaknjeni zrkli v brezčasje strmita,
v odstranjenem srcu ni več bolečine.
Pred dnevi je zadnjič sanjaril o sreči
in s pitjem ubijal vsakdanjo sivino.
Zdaj čreva samevajo v plastični vreči,
v njih se razkraja nažicano vino.
Nad zlizane deske samotne klopi
(skoraj na robu mestnega parka)
se nežno prikrade pomladni večer.
Skozi očala utrujena starka
komaj razloči na lesu napis
brez poudarka: »Dani was here.«
_________________
Dani |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
