Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Bucka · Objavljeno: 29 Mar 2012 08:53 Naslov sporočila:

Zasvojenost je le slaba navada

Življenje stalen je napad na sebe samega!
Nekdo si ves čas nohte grizel bo do živega,
spet drugi s cigaretnim dimom si bo pljuča žgal,
cirozo jeter tretji s pitjem bo pritegoval,

četrti z vilico in z žlico si bo kopal grob,
zadolževal se peti bo, ker domišljav je snob,
z drogo šesti na možgane izvedel bo napad ...
vse to zato, ker sebe samega nič nima rad!

Vsak človek ima pravico, da si svobodno oblikuje svoje dobre, pa tudi slabe navade. Če neko misel ali dejanje dovolj dolgo ponavljamo, bomo dosegli ravno to – navado v obliki prisilnega delovanja, ki pa se bo prav kmalu preobrazila v zahrbtno zasvojenost, ki se je ne bo več moč rešiti ... ali pa le z veliko težavo. Zasvojenosti praviloma sodijo med slabe navade, ki so še posebno trdovratne.

Svobodno oblikovanje slabih navad v resnici ne pomeni nikaršne svobode, ampak prav nasprotno – suženjstvo. Kajti vsaka zasvojenost je v resnici takšna ali drugačna oblika suženjstva, za katero pa se je vsakdo odločil povsem zavestno in prostovoljno. Ne samo, da se je zanjo odločil prostovoljno ... v tem suženjstvu bo tudi (vsaj nekaj časa) užival, vztrajal in se mu predajal, dokler ga ne bo pogubilo. A recimo junk food mu ne bo nudil le kulinaričnega užitka ... naložil mu bo še obilico kilogramov, mu pridelal visok krvni pritisk, žilne obloge, težave z dihanjem, sladkorno, bolezenske spremembe v sklepih, neestetski videz ... Alkohol mu ne bo pregnal le skrbi ... istočasno mu bo uničeval jetra in možganske celice, ga osamil, postaral, mu razdrl družino ... Tobak ga ne bo le duševno sproščal ... priklical mu bo še pljučnega raka, odmiranje tkiva, smrdljiv kadilski zadah, nagubano kožo, gnile rumenočrnikaste zobe ...! Da o mamilih niti ne govorim! Podatkov o njihovem uničujočem delovanju na človekovo telo, razum in dušo navadno kar mrgoli v vsakodnevnem tisku.

Pa vendar se ljudje kar naprej odločajo, da bodo uživali uničujoče in škodljive substance. Kaj jih žene k temu? Zakaj nekateri postajajo zasvojeni, drugi pa ne, kljub temu, da so oboji živeli v nemogočih razmerah, trpeli zaradi hudih stresov, frustracij, nesreč ...? Kaj (kdo) odloča o tem, kdo bo postal zasvojenec in kdo ne?

Spominjam se svoje mladosti, ki nikakor ni bila rožnata, daleč od tega. Doživela sem
veliko žalostnih in hudih stvari ... ločitev staršev, utesnjenost v številni družini, kjer je imela glavno besedo ukazovalna, trdosrčna babica, revščino, nasilje starejšega brata, pomanjkanje očetove ljubezni, zatiranje sošolcev, učiteljev ..., pa vendar mi je nekako uspelo ohranjati nekakšno ravnovesje in se prebiti skozi srhljivi labirint otroštva, ne da bi se mi bilo treba zatekati h kakšnim umetnim blažilom ali tolažilom. Še najbolj je k temu pripomogel materin glas, ki se mi je vedno z grozljivo jasnostjo oglašal v glavi, kadar sem bila pred hudo preizkušnjo ali skušnjavo:
"Punca, karkoli boš storila, boš storila sama sebi! Premisli, kaj delaš!"
In resnično sem premislila, kajti jasno mi je bilo, da bom posledice svojih dejanj nosila le jaz sama. To zavedanje me spremlja še dandanes, za kar sem svoji materi neskončno hvaležna, kajti ni mi mogla dati večjega in boljšega darila od tega spoznanja.

Kaj pa današnji otroci? Koliko staršev jim izjavi kaj takega? Ali niso ti otroci vse preveč zaščiteni, zaviti v vato, obvarovani pred vsakršnimi težavami? Jim ne nudijo starši preveč vsega, še preden jim otroci sploh izrazijo željo po čem? Ali ne hodijo v šolo nadirat učiteljev in se pritoževat nad njimi k ravnatelju, češ da se njihovim miljenčkom godi krivica, zatiranje, nasilje ...? Kako naj si ti otroci razvijejo lastno odpornost in odgovornost, če pa vse zanje postorijo starši? Ko je tak otrok pred resničnim problemom, ki bi ga moral rešiti sam z lastnimi močmi in umom, brez pomoči staršev, se znajde v hudi stiski. Ker ni naučen pravilnega odzivanja na življenjske izzive, se zateče k opojnim sredstvom, ki naj bi omilila njegovo stisko. Pa jo res omilijo? Kratkoročno da, dolgoročno pa mu naredijo hudo škodo. Ko se otrok tega zave, če sploh, pa je navadno že prepozno, kajti potegnilo ga je v hudičev krog, iz katerega se brez pomoči zlepa več ne bo izvlekel.

Nietsche je svoje dni izjavil:
"Kar te ne ubije, te okrepi".
Bi veljala ta izjava tudi za opojna sredstva? Da, vendar le prvi del! Ta nas le počasi ubijajo, okrepijo pa nas zagotovo ne!

Če je skušnjava močnejša od tebe,
tedaj sabotiraš samega sebe!

V umetnem paradižu so bogovi seks in "trava",
bulimija, droga, alkohol, tobak in kava.
Bogovi se med sabo ljubijo bolj kakor bratci,
a sploh bogovi niso, ampak iz pekla rogatci!

Zasvojenost je kakor vojna,
ki polni s trupli polja bojna.

Kdor je na razpotju, ima na voljo dve poti:
ena je lahka, druga je prava.
Tisti, ki k užitkom se mu pretirano mudi,
da zahrbtna lahka je, spoznava.

Navada slaba je v začetku šibka, neopazna,
ko pa se utrdi, je močna, vztrajna in nakazna.

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 30 Mar 2012 08:33 Naslov sporočila:

Razmišljanje o sreči

Sreča lahko postane tudi navada

Vsak človek nosi v sebi neomejen zbiralnik moči, s pomočjo katere lahko razreši vsak problem. Če verjamemo v to moč, bomo občutili v sebi ljubezen, uravnovešenost, mir in harmonijo. Kadar bomo mir, harmonijo in ljubezen pošiljali tudi drugim ljudem, se bomo napolnili s srečo, ki bo trajala vse življenje.

A kako bi pravzaprav lahko opredelili srečo? Kaj sploh je sreča? Kako vpliva na nas? Zakaj si tako zelo želimo biti srečni? Kdaj sploh smo srečni? Kako opazimo, da smo srečni? Nam srečo dajejo drugi, ali si srečo lahko dajemo sami? Če si jo lahko dajemo sami, odkod jo jemljemo? In kdo jo je dal tja? V kakšni obliki se sreča nahaja tam? Je to nekaj snovnega ali nesnovnega? Je to čustvo, energija, občutek? Je to samo misel ali domneva? Je sreča fantazija ali nekaj resničnega?

Kako bi si človek lahko odgovoril na vsa ta vprašanja? In ... ali si ljudje sploh zastavljajo takšna vprašanja? Vsi bi bili radi srečni, pa tudi drugim ljudem privoščimo srečo. Želimo jim jo ob prehodu starega leta v novo, ob jubilejih, rojstnih dnevu, odhodu v pokoj, ob poroki ... Pa vemo, o čem govorimo, kadar nekomu zaželimo mnogo sreče? Kaj si predstavljamo ob izreku te želje? Pomeni to, naj bi ta nekdo v bližnji prihodnosti postal bogat, ali uspešnejši pri delu, ali bolj ljubljen, bolj zdrav, bolj izkušen, modrejši ... In ... zakaj sploh želimo drugim, da bi bili srečni? Mar ni dovolj, če smo srečni le mi, drugi naj se pa znajdejo, kakorkoli že vejo in znajo?

Pa smo spet pri vprašanju, kaj pomeni biti srečen! Poznam nekaj bogatih ljudi, ki niso srečni. Poznam lepega moškega, ki ima veliko ljubic, pa vendarle ni srečen. Poznam silno inteligentnega in izobraženega soseda, ki tudi ni srečen. A zakaj za vraga ti ljudje niso srečni? Imajo denar, lepoto, ljubezen, pamet! Morda pa je sreča sestavljena iz več manjših sreč? Je torej najbolj srečen nekdo, ki je bogat, lep, pameten, zaljubljen …? Poznam nekoga, ki je vse to, pa vendarle tudi on ni srečen. Kje je torej zanka?

Neki dan sem se s prijateljico sprehajala med polji in travniki, kjer sva lahko opazovali čudovitega metulja na cvetu rdeče deteljice. Za prijateljico ne vem, a mene je preplavilo ob pogledu na metulja neko toplo, nežno čustvo, ob katerem so se mi orosile oči. Malo naprej sva naleteli na mucko, ki se nama je pričela smukati okoli nog. Ko sem jo pobožala, sem občutila nekaj podobnega kot prej ob pogledu na metulja. Pričela sem se spraševati, ali je ta občutek sreča. Da, bila je sreča! In bila je čista ljubezen! Ta občutek me je potem grel še dolgo, ko sta bila metulj in mlada mucka že zdavnaj stvar preteklosti. A spomin na ta dva drobna dogodka me je napolnjeval vedno znova s tistim neskončno nežnim občutjem sreče in brezpogojne ljubezni, ki sem ju občutila takrat.

Prišla sem do spoznanja, da za srečo ne potrebujemo veliko, le toplo in široko odprto srce, ter čiste misli je treba imeti. Osrečuje nas lahko karkoli, za kar mislimo, da je dobro, lepo, prijetno. Ker doživljanje sreče ni odvisno od drugih ljudi, okolja in predmetov v njem, ampak predvsem od človeka samega; od tega, kako gleda na življenje, ljudi, dogodke. Gleda nanje s sončne ali s senčne strani? Vidi v slabem TUDI semena dobrega, ali v dobrem LE semena slabega? Skratka ... je ta človek optimist ali pesimist? Ali to pomeni, da so le optimisti srečni ljudje, pesimisti pa ne? A kako bi tudi pesimist lahko postal srečen? Preprosto ... le na gumb v svojem umu bi moral pritisniti, s katerim bi spremenil svoje misli! S to potezo bi na široko odprl vrata sreči Nič zato, če bi se turobne, nesrečne, črne misli znova vrnile! Ta gumb je človeku vedno na razpolago, le uporabiti ga je treba, sprva zelo pogosto, kasneje pa vse redkeje, kajti ta gumb se bo zaradi pogoste uporabe avtomatično aktiviral sam od sebe.

Kajti sreča je stanje duha in uma. Je rezultat vseh pozitivnih prepričanj, čustev, misli in dejanj, ki smo jih storili v življenju. Vsak človek ima pravico biti srečen, obenem pa ima tudi dolžnost, prizadevati si zanjo z dobrimi dejanji, mislimi, prepričanji, besedami in čustvi. Kadar so vsi ti elementi sreče usklajeni med seboj, pomeni, da smo enotni, harmonični sami s sabo, torej SREČNI.

Sreča pa lahko postane tudi navada, ki jo razvijamo tako, da vsako jutro in vsak večer, preden zaspimo, pošiljamo najlepše želje svoji družini, ljubljenemu človeku, vsem ljudem, naravi, Vesolju, pa tudi samim sebi. Zahvalimo se za vse, česar smo (bili) v življenju deležni, pa tudi za tisto, za kar mislimo, da je (bilo) slabo za nas. Zahvalimo se tudi za ljubezen, ki se ni izpolnila, kajti iskrena zahvala nam prinaša na pot tisto pravo, resnično, brezpogojno ljubezen, poslano k nam iz samega neskončno ljubečega, sočutnega Vesolja.

Na poti do sreče torej ni materialnih ovir - edina ovira zanjo smo mi sami, oziroma naša slaba dejanja, napačna prepričanja, negativna čustva, misli in besede.

Kdor resnično srečen ves čas biti si želi,
svojega življenja ne napolni naj s stvarmi,
ki zbira jih zaradi njihove lepote,
pač pa s takimi, ki resnične so vrednote!

Pogosto sreča je nadvse muhasta gospa,
ki k nikomur na ukaz zvabiti se ne da,
ampak se odloča sama, h komu bo prišla.

Ko iskal boš srečo zase, se bo izmaknila,
ko iskal jo boš za druge, k tebi bo zavila.

Kadar najbolj si na tleh, nesrečen ves in beden,
nekdo pove ti, da si cool, faca, frajer čeden.
Ko verjameš, da ljubezni prave nisi vreden,
često jo spoznaš, okusiš že naslednji teden!

Naša sreča je v resnici le stranski proizvod
pravih odločitev, ki pravo so izbrale pot.
Je vseh korakov rezultat, ki smo jih storili,
ko na izbrano pot samostojno smo krenili.

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 31 Mar 2012 17:54 Naslov sporočila:

Ustvarjalnost je bistvo življenja

Prvi zakon živih bitij je – USTVARJATI:
pesem, glasbo, sliko, knjigo, članek, stavbo, kip ...
nekaj, kar človeštvu možno je podarjati!
Le tako življenja v sebi čutimo utrip!

Človek je poslan v življenje z nekim namenom > da bi ustvarjal, se razvijal ... in s tem spreminjal samega sebe in svet na bolje. Prav zaradi tega namena prinese s seboj tudi vsa sredstva, ki jih za to potrebuje: želje, potrebe, nagnjenja, nadarjenosti, zdrav razum ..., predvsem pa svobodno voljo. Ta je morda pri procesu ustvarjanja še najpomembnejša! Kajti ravno na podlagi svobodne volje se človek lahko odloči, ali bo sploh hotel biti ustvarjalen. Istočasno se lahko odloča, ali bo njegova ustvarjalnost, če se je zanjo že odločil, konstruktivna ali destruktivna.

V primeru, da se odloči za kontruktivno ustvarjalnost, bo prvi korak, ki ga bo moral storiti ... prisluhniti samemu sebi, se pravi, spoznati svoja nagnjenja, želje, hrepenenja, sanje, a tudi ... spoznati svoje zmožnosti in danosti. Kajti vsak človek je prišel na svet z drugačnimi darovi, ki pa jih mora šele odkriti. Odkriva pa jih lahko bodisi z razumom, bodisi z intuicijo; najučinkoviteje pa jih odkrije, kadar njegov razum skladno sodeluje z intuicijo. Dostikrat, kadar se ne zanesemo kaj dosti na svoj logični razum, se je najbolje kar prepustiti notranjemu vodstvu, kajti "bitje" v nas natančno ve, kakšne sposobnosti so skrite v nas in kako jih bomo najbolje, najhitreje in na najbolj primeren način razvili ... in nato skoznje delovali.

A žal ... ali pa na srečo ... se v življenju dostikrat dogaja, da nas "vrže" v čisto drugo smer kot pa smo načrtovali. Naj vam to trditev ilustriram s svojim primerom:

Že v osnovni šoli sem sanjarila o tem, da bi postala prevajalka. Sledeč temu cilju, sem po končani gimnaziji na fakulteti vpisala nemščino in francoščino. A imela sem smolo, da so se mi predavanja često prekrivala. Ker sem imela nemščino vpisano pod A, sem ji pač dajala prednost, s tem pa zanemarjala francoščino. Jasno, da je bil moj študij zato zelo šepav. Poleg tega sem se tedaj tudi zaljubila in sanjarila o družini, študij pa se mi je vlekel in vlekel. Pa sem se odločila, da se bom zaposlila in študirala naprej ob delu. A če sem hotela vpisati študij ob delu, sem morala biti vpisana na zavodu za zaposlovanje. Storila sem to in se nato z njihovim potrdilom vpisala na študij ob delu. Na zavodu pa so mojo prijavo vzeli resno in me čez čas obvestili, da bi se lahko zaposlila kot vzgojiteljica, vendar pa bi morala prej opraviti enoletno dopolnilno šolanje na vzgojiteljski šoli. Odločila sem se za to možnost, saj bi svoj študij jezikov morda lahko nadaljevala kasneje. In tako sem postala vzgojiteljica.

V tem času sem si ustvarila družino, ki je zahtevala vso mojo pozornost. A želja po študiju je še kar tlela v meni, vendar pa so se v tem času moji pogledi na študij spremenili. Nič več si nisem želela postati prevajalka, zato sem se odločila za študij razrednega pouka. Z diplomo sem si lahko odprla še ena vrata ... postala sem učiteljica.

Ko se oziram nazaj ... nikoli si nisem želela postati učiteljica, ravno nasprotno ... učiteljski poklic se mi je zdel silno neprivlačen. Vendar se je ravno to zgodilo! Sem se v svojem snovanju prihodnosti v resnici prepuščala notranjemu vodstvu, ki je najbolje vedelo, kakšen poklic je pravi zame? Vse bolj verjamem temu!

Zelo podobno se je dogajalo pri mojem literarnem ustvarjanju. Nikoli v življenju nisem nameravala napisati kakšne knjige, a do tega je prišlo čisto spontano. Prva knjiga "Verzi za tkanje vezi med ljudmi" je nastala na pobudo drugih ljudi, katerim sem pisala najrazličnejša poetična sporočila za njihove drage. Ko sem ugotovila, da je tega materiala ogromno, je kar sama od sebe nastala knjiga. Druga knjiga "Modrosti zbrane iz verzov stkane" pa je nastala kot posledica želje, ponatisu prve knjige dodati še poglavje z modrimi izreki, ki pa jih je, preden je do ponatisa prve knjige sploh prišlo, nastalo toliko, da jih je bilo dovolj za samostojno knjigo.

Vidite, tako gre to v življenju z ustvarjalnostjo! Cilje si je že dobro zastavljati, a dostikrat je bolj treba prisluhniti svoji notranjosti in se odločati na podlagi "predlogov", ki prihajajo iz nje. Predvsem pa se je treba zanesti na občutek zadovoljstva, veselja, sreče, izpolnjenosti ... ki se pojavijo, kadar izvajamo pravo dejavnost. Znak, da si nismo izbrali prave dejavnosti, pa je ravno v občutju nezadovoljstva, razočaranju nad seboj in neizpolnjenosti!

Ko nezadovoljstvo v nas nastane
z obstoječim stanjem ali pa z življenjem,
naj nas apatija ne prevzame,
ampak želja, da opravimo s trpljenjem!

Če svoj vedenjski vzorec kar naprej ponavljamo,
enak odziv okolja vsakič ugotavljamo.
Šele ko se zavemo vzorca in ga spremenimo,
z dejanjem tem spremembe še v okolju povzročimo.

Kadar plavaš proti toku, le izgubljaš moč,
saj to v resnici te nikamor ne pripelje!
Neizbežnemu se ne upiraj na vso moč ...
šele ko se predaš, te doleti veselje.

Bolje zate, če po drugih zgledoval se ne bi,
raje drugi zgledovali naj bi se po tebi.
Bolj trpel boš, če posnemal druge boš osebe,
saj popolnoma drugačne tvoje so potrebe.

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 01 Apr 2012 12:45 Naslov sporočila:

SLADKOR– sovražnik številka ena!

Sladkor povzroča škodo predvsem otrokom

Prizor, ki vam ga bom opisala, je vsakdanji pojav in zelo domač marsikateri materi, ki ima otroka osnovnošolca:

Mama pride nič hudega sluteč na govorilno uro, da bi se pozanimala o otrokovem učnem uspehu, njegovem sodelovanju med poukom, vedenju v šoli, njegovem odnosu s sošolci ... pa namesto dobrih novic doživi šok, ko ji učiteljica pove, da je njen otrok zelo nemiren, raztresen, da moti pouk, ne posluša razlage, se ne more zbrati, je z mislimi čisto drugje, da nadleguje sošolce, jim nagaja, klepeta med poukom, se vrti in guglje po stolu, se igra s šolskimi potrebščinami, ki mu pri tem nenehno padajo na tla ...! Prične se spraševati, v čem je njena krivda, da je njen otrok takšen, si očita, da je slaba mama, nesposobna vzgojiteljica, zguba na vseh področjih ...

Vendar nič od tega ni res! Že samo dejstvo, da je prišla na govorilne ure, je dokaz, da je dobra mati, ki svojemu otroku želi le najboljše. Krivca za otrokovo vedenje bi morala iskati drugje, največkrat kar v lastni kuhinji. Kajti krivec za tako vedenje ni nihče drug kot ... sladkor!

Otroški zdravnik Eugen Ziegler je desetletja dolgo raziskoval škodljive učinke sladkorja na otroški organizem. Opozarjal je zlasti na to, kako pogubno vpliva sladkor na otrokovo vedenje. Prepričan je bil, da bi se nemirni šolarček veliko prej umiril, če bi bilo v njegovi prehrani manj sladkorja. Prepričljive dokaze, da ta teorija drži, so nam posredovali zlasti ameriški zdravniki in kriminologi. Nihče od mladih prestopnikov, ki so začeli uživati prehrano brez sladkorja, z mnogo sveže zelenjave, sadja in polnovrednih žitaric, ni znova prišel navzkriž z zakonom.

Zakaj ima sladkor tako uničujoč vpliv na naše vedenje? Brez njega bi vendar človeški organizem ne dobil dovolj energije za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti! Da, to je res, vendar obstaja velika razlika med naravnim in prečiščenim sladkorjem. Naravni sladkor, ki ga najdemo v sveži zelenjavi, sadju in polnovrednih žitaricah, je vezan na celulozo, vitamine in minerale, zato se le počasi lušči iz ovojnic in postopoma prehaja v kri. Če se hranimo premišljeno in zdravo, ga imamo stalno na razpolago v ravno pravšnih količinah. Prečiščeni sladkor, ki ga najdemo v sladkih gaziranih pijačah, pecivu, sladoledu, čokoladi, bonbonih ... pa skoraj v trenutku ves preide v krvni obtok in se tam razpoči kot energetska bomba. Količina krvnega sladkorja se tako v najkrajšem času nesorazmerno poveča, kar vzpodbudi trebušno slinavko, da izloči pretirane količine inzulina, da bi čimprej presnovila gromozansko količino (praznih) ogljikovih hidratov.

To dogajanje je zelo burno, rezultat tega pa je, da sladkor v krvi spet hitro pade, nakar se človek počuti zelo medlo, brez energije. Divje nihanje količine krvnega sladkorja pa je za človeški organizem zelo stresno in nevarno, saj lahko povzroči celo komo ali najmanj hipoglikemijo, za katero je značilna kratkotrajna omračenost in različne motnje v vedenju. Dr. Ziegler je bil prepričan, da mnogi nemirni in raztreseni otroci doživljajo take mini omračitve. Otroci bi bili veliko manj raztreseni in laže bi dojemali učno snov, pa tudi vedli bi se bolj uravnovešeno, če bi jim starši vcepljali take prehranske navade, da bi bila količina njihovega krvnega sladkorja vseskozi enakomerna.

A to še ni vse! Ob uživanju pretiranih količin prečiščenega sladkorja in škroba (bela moka, ocvrt krompirček!) se sproži izločanje nekaterih hormonov, predvsem spolnih hormonov in hormonov za rast. Logična posledica tega dogajanja pa je, da otrok hitreje raste in postaja večji kot pa je programirano v njegovi dednini. Tak otrok je navadno dolg, suh, bledičen in nezdravega videza. Telesna velikost in teža pa vplivata na telesno zrelost in s tem tudi na čas, ko se oglasi puberteta. Pri deklicah se tako prva menstruacija, ki bi jo sicer dobila okoli petnajstega leta, pomakne v dvanajsto ali celo v deseto leto. A spolna zrelost še ne pomeni tudi umske, duševne, socialne ... zrelosti! Prav za dolgo otroštvo bi morali biti naravi hvaležni, ker razmeroma dolgo varuje otroka pred pritiski spolnosti in mu daje čas za nemoteno duševno zorenje! Prezgodnja spolna zrelost, ki je povezana z duševno nezrelostjo, pa rada pripelje do tega, da rosno mlado dekle zanosi.

Sladkor vsem otrokom povzroča največ škode,
ker pripomore k živčno-mišični vzburljivosti,
ki posebno v šoli jim rada jo zagode ...
od zbranosti odvrača jih in od marljivosti!

V telesu sladkor po začetnem stanju evforije
pušča za seboj občutek praznine, depresije.
Največji del sladkorja skriva se v poticah,
v umetnih colah, sladoledih in slaščicah!

Kadar pretiravaš z alkoholom, s kavo, z mesom,
s sladkorjem in s tobakom, tvoj dan konča se s stresom!

Matere pogosto se ne zavedajo,
da zasvajajo otroke v najnežnejši mladosti,
ker reklamam sladkim preveč nasedajo!
Zaradi njih otrokom ni sladkorja nikdar dosti.

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 03 Apr 2012 08:19 Naslov sporočila:

O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu

Kritika ni nikoli dobra oz. konstruktivna

Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. A nekateri ljudje znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro prikriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram ...) jasno odražajo na obrazu. Vendar pa pravijo, da je kritika lahko tudi konstruktivna?! Se pravi dobra? A dobre kritike ni! Kritika vedno pomeni napad! Celo takoimenovana "konstruktivna" kritika je škodljiva in uničujoča, sploh če je izrečena s hinavskim, prežečim, privoščljivim izrazom kritika na obrazu. Z njo dosežemo le to, da se kritiziranec zateče k samoobrambi oziroma protinapadu, in se prične braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Le malokdo bo priznal svojo napako, ali celo ponižno sklonil glavo in se opravičil.

Zakaj ljudje tako radi kritiziramo druge? Je to morda zaradi strahu, da bi kdo kritiziral nas zaradi enakih ali podobnih slabosti oz. napak, prekrškov, karakternih potez ...? Se morda čutimo superiorne nad drugimi, pa si zato kritiziranje drugih pač lahko privoščimo. Si morda domišljamo, da smo sami brez napak in da vse vedno storimo prav, drugi pa se nenehno motijo? Mogoče pa imamo hude občutke manjvrednosti, pa si s kritiziranjem slabosti drugih vsaj malo dvignemo svojo samozavest oz. samospoštovanje? Ali pa smo preprosto le negativno naravnani ali celo hudobni, pa tako opazimo najprej slabo, dobrega pa zlepa ne ... ali le redkokdaj?

Če velja to zadnje ... zakaj sploh smo negativno naravnani? So nas do tega privedle nesrečne življenjske razmere, okoliščine, neuspehi, smola, pomanjkanje ljubezni, nenehni stresi ...? Ali pa smo se preprosto takšni že rodili, česar pa ne verjamem. Morda pa je naša negativna naravnanost preprosto le izraz duševne in/ali duhovne lenobe? Je res lažje sitnariti, godrnjati, obupavati, se jeziti in bentiti kot pa izražati veselje, optimizem, upanje, prijaznost ... oziroma izražati vzpodbudo in izrekati pohvale sočloveku?

Sama kar precej nagibam k tej razlagi. Iz lastne izkušnje vem, da mi je včasih lažje na koga "zabevskati" kot pa mu reči nekaj prijaznega. In ko se končno prisilim to storiti, opazim sicer, da je bilo potrebno v to vložiti nekaj več energije kot pa v "bevskanje", je bil pa zato učinek toliko ugodnejši, kajti nazaj sem navadno sprejela še veliko več lepega in prijaznega, kar me je potem dvignilo na višjo raven zavesti, kjer sem si nato prizadevala tudi ostati.

Spoznala sem, da se v izreku "kar seješ to žanješ" skriva temeljna vesoljna resnica, s katero se srečujemo na čisto vsakem koraku, ki ga storimo v življenju na kateremkoli področju. Karkoli storiš ali rečeš drugemu, se ti vrne z obrestmi, pa naj bo to dobro ali slabo!

Da kritiziranje drugih lahko v človeku izzove najslabše, kar lahko, sem spoznala tudi preko raznih spletnih shajališč, kot sta recimo netlog ali facebook. Tu se ljudje nenehno zapletajo v medsebojna obračunavanja in spore zaradi raznoraznih stvari. Nekdo recimo izjavi svoje mnenje o nečem, drugi ga nato s svojim komentarjem "lopne po glavi" in mu ugovarja, prvi mu ostro odgovori nazaj ... in dva, ki se sicer sploh ne poznata, postaneta "smrtna" sovražnika. Vsakdo ima pač pravico izražati svoje mnenje, a zaradi tega požeti neupravičeno ostro kritiko, dostikrat pospremljeno še z žaljivkami in zmerljivkami, je pač nedoumljivo in človeka nevredno dejanje. Če se s kom ne strinjamo, mu pač ne odgovarjajmo. Ali pa bodimo vsaj razumevajoči ali sočustvujoči. Tako se nobenemu ne bo treba braniti pred nami. Kajti ljudje znajo biti pri obrambi svojega prav zelo trmasti in neverjetno vzdržljivi.

Ravnajmo z ljudmi tako, kot želimo, da oni ravnajo z nami. Pazljivo jim prisluhnimo! Ne obsojajmo, ampak skušajmo skupaj najti rešitev. Kritika ničesar ne rešuje ... probleme rešujejo le strpnost, razumevanje in pripravljenost pomagati.

Kritika nikogar od nas ne osrečuje,
tistega še najmanj, ki kritiko prenaša.
Kritika človeka le rani, ponižuje,
do kritika sovraštvo s sabo le prinaša.

Le človek, ki pozna te do obisti,
ki ljubi te ... je ponavadi tisti.
ki brez strahu lahko te kritizira,
pri tem pa ga ljubezen ne ovira.

Nikoli ne obsojaj drugih ljudi ...
nauči raje česa se iz njihovih napak!
Tudi oni enkrat bodo morali
posledice dejanj sprejeti kot poduk grenak!

Na svetu mnogo spomenikov so ljudje zgradili
vsem tistim, ki veliko za človeštvo so storili:
znanstvenikom, pesnikom, pisateljem, politikom ...
a med njimi spomenikov ni, začuda, kritikom!?

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Objavljeno: 09 Apr 2012 22:31 Naslov sporočila:

Ko nas razjeda jeza ...

... je dobro kdaj pa kdaj pošteno zakleti

Grdega in prostaškega govorjenja ne maram in ne odobravam, pa kljub temu, sploh kadar sem jezna, tudi sama kdaj pa kdaj prav mastno zakolnem. In mi odleže! Seveda se to dogaja le, kadar sem sama, ali v družbi kake res dobre prijateljice, ki me razume. Potem ji rečem: "Pravijo da je treba vsak dan vsaj enkrat pošteno zakleti ... to je dobro za čiščenje duše!" ... in obe se pri tem smejeva.

Drugo so seveda ljudje, ki so prostaški že po naravi, ali pa so se take sami naredili. Pri takšnih osebkih sta preklinjanje in umazano govorjenje na dnevnem redu, njihov besednjak pa je sestavljen pretežno iz kletvic in prostaških besed, ki bi se jih noben furman ne sramoval. Ti ljudje so nenehno na nekaj jezni ... na šefa, partnerja, svoje otroke, žlahto, situacijo v svetu, sosede, vreme, celo na nedolžne živali, ki jim nič hudega nočejo. Svojo jezo še najraje izživljajo prav nad njimi ... ali nad majhnimi otroki in starimi ljudmi, ki se ne morejo braniti. Jeznoriteži ne znajo biti prijazni, potrpežljivi, razumevajoči, tolerantni ... ali pa nočejo biti. Njihov priljubljen izgovor:"Takšen pač sem, ne morem se spremeniti!"

A nespremenljiv značaj imajo le zveri! Pa še te se da nekako zdresirati!
Jeza je pač čustvo, ki naj bi veljalo za "možato". Ugotovila sem, da moški z jezo največkrat prikrivajo strah, če ni že kar jeza sama neka oblika strahu. Ker je napad najboljša obramba, se pač v primeru ogroženosti zatečejo k jezi, ki jo sproščajo nad tistimi, ki naj bi jih ogrožali.

Nekaterim moškim je najbrž res težko pokazati nežnost ali toplino, ker bi jih v tem primeru okolje takoj ožigosalo za gaye, zato pač pokažejo jezo tudi takrat, kadar so v resnici žalostni, zaskrbljeni, nesrečni, obupani ... Le zakaj se toliko ozirajo na mnenje drugih? Je mar od tujcev odvisna njihova sreča?! Ali pa si mogoče le domišljajo, da okolje pri moških ne odobrava nežnosti, topline, razumevanja, prijaznosti? Pa saj smo vendar vsi sestavni del tega okolja ... ženske smo v njem prisotne s petdesetimi odstotki, da o malih otrocih niti ne govorim. Obojim pa je všeč moška prijaznost, njihove jeze pa se bojimo. Mar naše mnenje nič ne pomeni?! Me in otroci vas imamo rade prijazne in dobre, bodite prosim čim večkrat taki!

Naša jeza je samo naša, zato je nepravično vpletati vanjo tudi druge, ki o njej praviloma ničesar ne slutijo. Kolikokrat se jezimo na koga, bentimo, ne moremo spati zaradi besa nanj, tisti, ki naj bi našo jezo v bistvu povzročil, pa mirno spi in o ničemer nima niti pojma. Se pravi, da s svojo jezo v resnici kaznujemo sebe, ne pa "povzročitelja" našega nerazpoloženja?! Ali kdaj pomislimo, da tudi mi hote ali nehote kdaj razjezimo koga? Se zaradi tega ponoči prevračamo po postelji in ne moremo spati? Največkrat ne, razen če nas gloda občutek krivde. Kaj storiti v tem primeru? Opravičiti se, popraviti škodo, spremeniti odnos, postati bolj spoštljiv, toleranten, razumevajoč. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi se motimo, vsi imamo napake!

Prav je da se kdaj pa kdaj razjezimo in bentimo, to je čisto človeško početje. A ne jezimo se na konkretno osebo, pač pa le na dogodek, za katerega morda tista oseba niti ni bila odgovorna. V bistvu lahko spravimo v jezo le sami sebe, nihče drug. Malokdo nas namenoma spravi ob živce ali pripravi do besa, pravzaprav le-ta niti ne ve, da nas je pripravili do besnenja. Enostavno ... jezni smo. In dostikrat ta svoj gnev potisnemo globoko vase, odkoder potem negativno deluje na naše notranje organe, posebno na jetra in srce. Zato je jezo nujno treba na nek način izraziti, izživeti, izkričati, izkleti ... in jo s tem razgraditi ter napraviti neškodljivo. In kako to storimo?
Preprosto! Zatečemo se k neki fizični dejavnosti ... delu, teku, športni dejavnosti, čemurkoli. Iz lastne izkušnje lahko povem, da še nikoli nisem imela tako čistega stanovanja kot tedaj, ko sem bila besna kot roj sršenov. Jezi sem med čiščenjem kopalnice ali kuhinje seveda dodala še par sočnih kletvic ... in le-ta je postopno izzvenela, stanovanje pa je sijalo od čistoče. Pa tudi moja duša je bila očiščena, hahaha.

Ko smo jezni in srditi, zmotno menimo,
da prisotnim s svojo jezo moč pokažemo.
A v resnici varamo se in si lažemo,
saj prisotnim žrtev jeze le pomenimo.

Zloba, ljubosumnost, zavist, sovraštvo, bes
iz negativnega občutja ... strahu ... izhajajo.
Sreča, radost, smeh pa iz ljubezni se porajajo,
ker ljubezen strahu obraten je proces.

Kdor se v prometu bo razburjal in na druge vpil,
bo z jezo, z zmerjanjem reflekse svoje le slabil.
Če pa bo vsem voznikom vedno srečo le želel,
še sam jo bo pa zákonu odboja doživel.

Kdo pravi, da nad čustvi sploh nimaš oblasti?!
Praviš da si jezen, kadar kdo te razjezi.
V tem primeru nekdo drug ima oblast nad tabo,
kar pomeni, da ugrizneš slepo v vsako vabo!

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka · Nazadnje urejal/a Bucka 21 Sep 2014 22:06; skupaj popravljeno 1 krat

Kajenje med mladimi je eden izmed najbolj uničujočih pojavov sodobnega življenja

Kako se temu pojavu zoperstaviti?

Ukrepi, kot so napisi o škodljivosti kajenja, ilustrirani z grozljivimi slikami na škatlicah cigaret, dviganje cen tobaku, uvedba zakona o prepovedi prodaje cigaret mladoletnim osebam, zdravstvene akcije v medijih, omejitev oglaševanja cigaret ... niso prinesli kakega pozitivnega učinka. Ravno nasprotno ... mladih kadilcev je vse več in več!
Mladi kadijo kljub temu, da so poučeni o škodljivosti kajenja. Prepovedi staršev, učiteljev in nasploh "avtoritet" jim kajenje naredijo le še bolj privlačno. Največja vzpodbuda za kajenje pa so zanje njihovi vrstniki, ki se grejo "kul frajerje" (alfa samci?), zato mladostniki ne potrebujejo oglaševanja cigaret. A koliko so ti kadilski frajerji v resnici kul, je še vprašanje, kajti najbolj kul frajerji so največkrat le zbegani, zafrustrirani, zatirani, zlorabljeni, osamljeni, neljubljeni, nesrečni ... najstniki, ki na ta način želijo privlačiti pozornost sovrstnikov in biti občudovani. No, vsaj večina od njih! Da o želji, ugajati nezrelim frčafelam, niti ne govorimo. A treba je vedeti, da niso kul zato, ker kadijo, ampak kadijo zato, da bi bili kul!

Kajenje med najstniki je v bistvu epidemija, ki je med mladostniki še posebno ekspanzivna. Starši nanjo nimajo vpliva, zato je prepovedovanje kajenja, odtegovanje denarja, skrivanje cigaret, zastraševanje z rakom in z drugimi hudimi boleznimi brca v temo. Vsi ti ubogi goreči mladi kadilci so le posnemovalci nečesa, kar se jim zdi kul. Enako ali podobno se dogaja tudi pri drugih "kul" pojavih ... pubertetniškem seksu, skakanju z vrvjo v globino, samomorih, zaletavanju z avtomobili, nošenju določenih kosov oblačil, obutve, ponočevanju, pijančevanju, jemanju mamil, poživil, nasilništvu, goljufijah ... sprožilci takšnega vedenja pa so praviloma karizmatični najstniški zafrustriranci, ki nimajo več česa izgubiti, ker so pač izgubili že skoraj vse.

In zakaj začnejo kaditi (piti, uživati mamila, seksati, delati samomor ...) ti "karizmatiki"?

Depresija je eden glavnih vzrokov, ki poženejo v kajenje (in v drugo škodljivo početje) te "karizmatike", ki nato s svojim vzgledom okužijo še svoje sovrstnike.

Malcolm Caldwel (The Tipping point) v svoji knjigi piše takole:

Z večanjem psihičnih težav se krepi povezanost s kajenjem. Okoli 80% alkoholikov kadi. Blizu 90% shizofrenikov kadi. V neki še posebno zaskrbljujoči raziskavi je skupina britanskih psihiatrov primerjala kadilske navade skupine otrok od dvanajst do petnajst let s čustvenimi in vedenjskimi motnjami z ostalimi otroki iste starosti, ki pa niso imeli teh težav. Polovica motenih otrok je že v tej starosti pokadila več kot 21 cigaret na teden, medtem ko je kadilo le 10% otrok brez motenj.
Čustvene težave, nizko samospoštovanje, nezdravo/nesrečno družinsko življenje ... najbolj prispevajo k depresiji mladostnika. Depresivni kadilci v bistvu čisto podzavestno uporabljajo tobak kot cenen način zdravljenja depresije, kajti kajenje povečuje v možganih količine tistih snovi, ki jih le-ti potrebujejo za normalno delovanje: serotonin, dopamin in norepinefrin. Gre za snovi, ki uravnavajo razpoloženje, prispevajo k občutku varnosti, samozavesti in zadovoljstva.

A prav tu se pokaže nepričakovana pomoč pri odvajanju kadilcev od kajenja! Kako? Če bi kadilce zdravili za depresijo, bi jih bilo veliko lažje odvaditi kajenja!
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so raziskovalci pri farmacevtskem podjetju GlaxoWellcome opravljali obširno vseameriško testiranje novega antidepresiva BUPROPION, ko so na svoje veliko presenečenje začeli od strokovnjakov na terenu dobivati nenavadna poročila v zvezi s kajenjem:
"Ne pokadim več toliko kot prej ..." ali
"Kajenje mi več ne diši ..." ali
"Cigarete nimajo več pravega okusa ..." je povedal Andrew Johnson, ki vodi psihiatrični oddelek podjetja.

Spoznali so, da bupropion deluje kot nekakšen nadomestek za nikotin. "Dopamin", ki bi ga sicer sproščal nikotin, zdaj sprošča bupropion, tako da kadilce mine želja po kajenju. A pokazalo se je, da to deluje le pri zmernih kadilcih, medtem ko pri strastnih kadilcih učinek bupropiona pogosto zbledi.

Najstnike so vedno navduševali raznorazni uporniki, razgrajači, neodgovorneži, suroveži ... zakaj?! Ker so si le-ti pač upali! Bolj je bilo njihovo vedenje nevarno, bolj je bilo privlačno za nezrele opazovalce! A na srečo ti kul frajerji niso imeli pomembnejšega vpliva prav na VSE najstnike! Sledili so jim navadno le tisti s slabo samopodobo, z nezaupanjem vase, osamljenci, neljubljenci, zavrženci ... tu pa bi veliko lahko storila družinska (ali družbena) vzgoja z mnogo razumevanja, ljubezni, topline, prijateljstva ... ALI PA JE TO MORDA PREVEČ UTOPIČNO RAZMIŠLJANJE?

Cigareta, ki jo zvezdnik pred najstniki kadi,
je kot puška, ki uperjeno vanje jo drži!

Zasvojenost pomeni bedno le mašilo
za zatrto čustvo, ki v nas je komaj vzklilo.

Zakaj svarila redkokdaj zaležejo,
zakaj v početje naše ne posežejo?
Mar res posledice prej moramo čutiti,
preden smo pripravljeni nekaj opustiti?

Kdor presliši vse, česar ne želi dojeti,
in kdor pred resnico zna le oči zapreti,
kdor svarilom dobrohotnim se le posmehuje,
raje nad posledicami naj ne jadikuje!

V umetnem paradižu bogovi so seks, "trava",
bulimija, droga, alkohol, tobak in kava.
Bogovi se med sabo ljubijo bolj kakor bratci,
a sploh bogovi niso, pač pa iz pekla rogatci!

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka

Tole razmišljanje mi je pa všeč ... Cool

Gube kot kosmate noge

"Poglej tisto žensko, kako čudovito se stara!"
Kultna izjava moškega na neki večerji. Zakaj? Ker minevanje kot del naravnega procesa postaja za sodobno žensko skorajda boj za pravico. Čisto lahko se namreč zgodi, da bodo starostne gube končale na enakem kot kosmate noge. Saj vidite: ženskam je odvzeta pravica do dlakavih nog. Danes ni več nobene, ki bi si upala z vidno kosmatimi nogami med ljudi. Dlakave ženske noge veljajo za skrajno nelepe. Čeprav je rast dlak naravni proces. Ki je po neznani logiki moškim dovoljen, ženskam pa ne. Ljudje občudujemo naravo in razumemo naravne procese, a ko gre za dlake na ženskih nogah, vse to pade. Naravno je kar na lepem nenormalno. In terja človekovo zoperstavljanje.

Zdaj preti, da bi se lahko podobno zgodilo z gubami. Da bodo ženske začele še pravočasno, podobno kot za pokojnine, varčevati za leta, ko bo treba pogladiti gube in torej k dobremu lepotnemu kirurgu. Ali pa najemati kredite. Podobno kot za zobozdravnika. Res je lahko skrb vzbujajoče: kako dolgo bo sodobna ženska še imela pravico imeti pri petdesetih telo in obraz petdesetletnice.

To se dogaja: cela generacija slavnih holivudskih igralk se je postarala in vse so že bile pri lepotnih kirurgih. Še več: enkrat so začele in zdaj vse pogosteje hodijo k njim. A lepotna kirurgija deluje všečno le do določene mere. Če začneš pretiravati, se spremeni identiteta obraza. Kar je sreča. Kajti tako plastificirane igralke so ljudem prej v opomin kot v željo. Upanje je tudi v sedanji krizi. Ker ženske ne bodo imele denarja, da bi se takšne smernice tako vsesplošno uveljavile kot depilacija nog.

Ženske so pač bile že mnogokrat sebi največji sovražnik. Če ne bi padle na domislice modnih kreatorjev, večinoma moških, bi danes lepo svobodno hodile s kosmatimi nogami. Ne bi jih pikalo in srbelo zaradi britja, ne bi drago plačevale za laserska odstranjevanja in trpele peklenskih bolečin ob voskanju. Čisto enako je z gubami. Povsem same hočejo modrost petdesetletnice v glavi in podobo petnajstletnice. Mlade moške pač takšni umetno pomlajeni obrazi ne morejo zanimati, saj imajo dovolj izbire v svoji generaciji. Za partnerstvo v zrelih letih se ve, da temelji na drugih vrednotah, kot je zgolj brezhibna zunanja podoba. Tisti starejši moški pa, ki bo iskal obraz brez gub in čvrsto zadnjico, bo pač raje izbral kakšno mlajšo. Za takšnega se ve, kaj mu je pri ženski na prvem mestu. In da to ni modrost.

Zdaj so pred nami dnevi, ko se bomo spet tesneje soočili z minljivostjo. Znova si bomo priznali, kako neizbežna je. Kako je del nas. In kako nesmiselno se ji je upirati. Kajti nekega dne bo čisto vsak od nas do konca izpisal svojo zgodbo. Od tega, kaj bomo podčrtali pod življenje, je odvisno, kako se bomo poslovili. Če bomo seveda imeli za to priložnost in ne bomo odšli nenadoma. To vam bodo povedali ljudje, ki veliko delajo z umirajočimi. Bolj si bil zadovoljen s svojim življenjem, lažje je slovo. In v tistih zadnjih trenutkih je eno za vse enako: naposled si lahko resnično ti. Vse se raztrešči, vse zavore in bremena, vsi problemi, za časa polnega življenja še tako pomembni, se izkažejo, kako nevažni dejansko so. Če bi to zmogli prej. Koliko lažje bi nam bilo živeti. Spomnite se na ta končni obračun. In raje porabite denar za počitnice kot za lepotni poseg. Zajemite jih s polno žlico. S svojim življenjem na obrazu.

Avtorica:
Katarina Šulek, novinarka Večera

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

Bucka

Veliko je močnih (in še več nemočnih) ljudi

V dnevnem časopisju večkrat naletim na rubrike, v katerih ljudje pišejo o svoji osamljenosti, razočaranju nad življenjem, tožijo nad nesrečno, kruto usodo, se pritožujejo, obtožujejo, obsojajo, jadikujejo …, in ob branju se mi vse bolj dozdeva, da ta pisma pišejo osebe, ki si na ta način želijo najti življenjskega partnerja oz. sorodno dušo. Morda ga niso mogli najti preko ženitnih oglasov, kjer so se kazali kot pretirano dobre (beri – zlagane) ''partije'', pa poskušajo še na ta način. Tukaj malo potožijo, opišejo svojo nemilo usodo, se postavijo v vlogo nemočne, nedolžne žrtve, navedejo nekaj svojih dobrih lastnosti (slabe zamolčijo), nato pa čakajo, komu bo njihova pretresljiva zgodba segla v srce, da se jim bo oglasil. Po vsej verjetnosti bo to še ena nesrečna in ničkriva oseba nasprotnega spola (ali istega?) in skupaj se bosta tolažila in morda bosta celo našla skupni jezik ali celo skupno pot?
Sprašujem se, čému pravzaprav služi pridobivanje partnerjev na takšen način? Negativno vleče nase le negativno, s tem dobimo negativno na kvadrat. Dva nesrečna človeka zagotovo ne moreta osrečiti drug drugega, kajti preveč sta zaposlena z lastnimi težavami in stresi. Ali pa pisci takšnih pisem morda mislijo, da bodo s svojim pritoževanjem nad življenjem oz. nemilo usodo pridobili partnerja, ki jih bo s svojim optimizmom vzpodbujal, jim vlival voljo in energijo, poskrbel za njihov duševni, telesni in sploh blagor ter jih naredil močne s svojo močjo? Malo morgen!
Močni, odločni ljudje bežijo namreč od takih kupov nesreče, saj bi jih le-ti s svojo negativnostjo slejkoprej uničili. Nanje bi delovali kot energetski zajedalci, postopoma bi jim posrkali vso energijo in jih počasi spremenili v podoben kup nesreče, kot so oni sami, če bi jim to seveda dovolili. Zato močni osebki nagonsko bežijo od njih, kajti energetski zajedalci so kot vreča brez dna. Jemljejo, jemljejo in ničesar ne vračajo. Srečneži tisti, ki jim pravočasno uidejo, in ko se to zgodi, uboga zapuščena revšeta pač napišejo novo pismo v rubriko osamljenih in čakajo na novo žrtev.
Vsem tem kupom nesreče bi svetovala, naj se najprej zazrejo vase in najdejo moč v sebi, kajti ta moč jim je dana že z rojstvom, le da je še niso odkrili. Vsak človek je opremljen s to močjo – dala mu jo je Narava, Vesolje, Višji Jaz, Bog … ali kakorkoli že to hočemo poimenovati. Poskušajo naj se najprej spremeniti v pretežno pozitivno osebnost, zato naj veliko berejo, se izobražujejo, pomagajo drugim, se družijo z drugimi ljudmi pri opravljanju človekoljubnih dejavnosti, razvijajo nežna čustva ob skrbi za zapuščene živali, stare in onemogle ljudi, sirote, brezdomce, revne in pomoči potrebne sosede itd. Poskrbijo naj tudi zase, za svoje zdravje – telesno in duševno – kajti le tako bodo lahko poskrbeli tudi za druge. Hodijo naj v naravo, se ukvarjajo s kakšnim športom, hojo v planine ali s čim podobnim. Rezultat njihovih prizadevanj bo, da bodo postali močni, v sebi bodo razvili lasten magnetizem, ki bo k njim privlačeval podobne ljudi, kot so sami. Ob vseh teh dejavnostih bodo morda srečevali osebe, s katerimi bo mogoče navezovati stike ali bodo celo našli svojega življenjskega partnerja. In če bodo razvili moč v sebi, močnega partnerja morda niti ne bodo več potrebovali.
In še nekaj bodo spoznali. Ko bodo močni, bodo tudi sami bežali pred nesrečnimi, objokanimi in čez kruto usodo pritožujočimi se osebki. Tedaj bodo končno razumeli to, česar ne razumejo zdaj. Komu pa je sploh postlano z rožicami na tem svetu? Vsak človek ima svojo (nesrečno) zgodbo, le da jo nekateri spremenijo v uspeh, drugi pa raje jadikujejo, se pritožujejo, krivijo vse druge za svojo nesrečo, se smilijo samim sebi in nenehno upajo, da bo kdo prevzel njihova bremena na svoje rame. Kakšno življenje je to?!?
Za vse nesrečne duše sem zato pripravila geslo, ki naj si ga vsak dan ponavljajo, lahko naglas ali v mislih, vsekakor pa toliko časa (tednov, mesecev, let), da se jim bo vsedlo v podzavest, od koder bo pričelo delovati samodejno. Napišejo naj si ga na listek, ga nalepijo na ogledalo ali hladilnik, da ga bodo imeli nenehno pred očmi. Postopoma bodo opazili spremembe v sebi, postali bodo čisto nova, čudovita, ljubezni polna in srečna oseba!
Čudeži se dogajajo, le verjeti je treba vanje!

ONA
Sem samozavestna in odločna,
samostojna, miroljubna, močna.
S svojim smehom, mirom in dobroto
premagujem stres, nemir, samoto.

ON
Sem samozavesten in odločen,
samostojen, miroljuben, močen.
S svojim smehom, mirom in dobroto
premagujem stres, nemir, samoto.

LP Bučka Smile

_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc)

David77 · dojenček Pridružen/-a: 23.08. 2022, 21:03 Prispevkov: 11

David77 · dojenček Pridružen/-a: 23.08. 2022, 21:03 Prispevkov: 11

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli