 |
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
 Objavljeno: 16 Mar 2012 09:34 Naslov sporočila: |
 |
|
PRED KONCERTOM
(V Cerkljah, v petek, 16. marca 2012, ob 19. uri v ŠPORTNI DVORANI - Cena vstopnice 15 € - Dobiček je v celoti namenjen nakupu hrane za socialno ogrožene družine!)
"Socialno ogroženi v naši državi prejemajo socialno pomoč. toda to pomoč morajo vrniti. Sami ali dediči. torej v resnici ne gre za pomoč, ampak za kredit! Tajkuni (imena poznamo!) so od državnih bank lani dobili kredite. Ki pa jim jih ni treba vrniti! Kar pove, da so v resnici od države dobili socialno pomoč!"
-------------------
Zgornje vrstice že od novega leta krožijo po medmrežju. Narobe svet oziroma narobe država (naša!). To pa pomeni, da bo vse več tistih, ki bodo kaj kmalu potrebovali pomoč, tudi v hrani. Saj napovedujejo občutno zmanjšanje prehranskih paketov, tako iz državnih kot iz evropskih virov pomoči. Socialno ogrožene družine in posamezniki bodo vse bolj odvisni od pomoči humanitarnih organizacij. Pri tem jih Rdeči križ, prepričan sem da tudi Karitas, ne bosta pustila na cedilu.
Ob tem pa mi misli z žalostjo uhajajo k tistim, ki še vedno kar pogosto očitajo Rdečemu križu, predvsem prostovoljcem na terenu, lumparije, ki jih je pred dobrim desetletjem počel generalni sekretat RK. Posameznik, ne Rdeči križ, je naši organizaciji povzročil ogromno moralno škodo! Pa za vse to še vedno ni sodnega zaključka! Komu v korist?!
Sprašujem pa, oziroma prosim za nasvet vse tiste, ki nam to očitate, kaj naj storimo? Naj prenehamo pridobivati prostovoljne krvodajalce? Naj prenehamo zbirati pomoč za pomoči potrebne? Vedno so bili taki, ki so pomoč potrebovali. In, na žalost, je premalo takih, ki pomagajo socialno ogroženim.
Zato vam kličem, pridružite se nam! Ne zapirajte vrat Rdečemu križu!
Vir: Priloga za časopis GG "kranjčanka/ločanka"
Avtor: Marjan Weiseissen, predsednik Komisije za informiranje pri OZ RK Kranj
LP Bučka 
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
LORBER
prvošolček
Pridružen/-a: 05.11. 2011, 11:48
Prispevkov: 328
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 07 Apr 2012 19:16 Naslov sporočila: |
|
|
 Naletel sem na prima članek, ki ga moram podeliti z vami. Je še kako resničen in zadene žebljico na glavico, kot se temu reče. Jaz sem se tudi vedno spraševal, zakaj se je treba za veliko noč nažirati s šunko, kaj pa so nam uboga praseta storila hudega! Za ta praznik bi se morali prehranjevati tak kot Jezus, z ovsenim kruhom pa ribami, pa seveda rujnim vinčekom. To sta taprava hrana pa pijača! 
Nauk katoliške cerkve prepoveduje uživanje šunke
V času velike noči katoličani praznujejo in se veselijo Jezusovega vstajenja, mnogi z velikonočno šunko, ki jo je blagoslovila katoliška cerkev. Velikonočna šunka je meso od zaklanega prašiča. V Bibliji, za katero je katoliška cerkev v svojem katekizmu zapisala, da je za člane cerkve obvezujoča vsaka njena beseda, piše o svinjini naslednje: „Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in jima rekel: 'To so živali, ki jih smete jesti izmed vseh živali na zemlji.
Vse, kar ima med živalmi preklane parklje, in sicer popolnoma preklane parklje, in prežvekuje, to smete jesti.' (Lv 11, 1-3) Ne jejte pa od prežvekovalcev in od teh, ki imajo popolnoma preklane parklje: kamele, zajca in skalnega jazbeca; te sicer prežvekujejo, nimajo pa parkljev: za vas so nečiste; in svinje, ker sicer ima parklje, pa ne prežvekuje; za vas je nečista. Ne jejte njihovega mesa in ne dotikajte se njihove mrhovine! (3Mz11, 1-47)«
Nauk katoliške cerkve je jasen: prepovedano je jesti svinjino, torej tudi šunko. Toda cerkev šunko kljub temu blagoslavlja. Kako lahko resno jemljejo versko skupnost, ki blagoslavlja nekaj, kar sama prepoveduje? Zelo težko. Ali pa si katoliška cerkev želi, da njeni verniki ostanejo nečisti. Tudi sestra Nikolina Rop, ki je izdala knjigo Recepti sestre Nikoline na veliko promovira jedi, ki so po nauku cerkve nečisti. Nekaj njenih receptov: pasulj, rezanci s šunko, šunkini rogljički, ocvrt domač zajec, dušen zajec.
Nauk katoliške cerkve v Bibliji prepoveduje tudi uživanje rakov in hobotnic. »Od vsega, kar je v vodi, smete tole jesti: vse smete jesti, kar ima plavuti in luskine. Karkoli pa nima plavuti in luskin, tega ne smete jesti: za vas je nečisto. (Dt 14, 9 in 10)« »Karkoli pa v morjih in rekah nima plavuti in luskin izmed vsega, kar se giblje v vodi, in izmed vsega, kar živi v vodi, je za vas gnusoba.« (Lev 11, 9 in 10)«
Čeprav cerkev uživanje teh živali prepoveduje, pa lahko v katoliškem časopisu Družina preberemo priporočila za uživanje rakov in hobotnic. »Vsestranske so konzervirane tune ali druge vrste rib ali rakci…« (Družina, 3.8.2008, Mateja Reš) »Pečemo lahko karkoli, meso vseh vrst, od najbolj priporočene ovčetine, teletine, svinjine, purana do celega piščanca ali zajca. Pečemo lahko tudi mleto pečenko ali klobase. Odlične so ribe, manjše in velike, ali pa hobotnica.« (Družina, 10.5. 2009, Mateja Reš)
Za člane katoliške cerkve so torej obvezujoči vsi citati o prepovedi uživanja mesa določenih živali. Resnični prijatelji živali, ki niso vezani na dogmatična pravila katoliške cerkve in okrutnega, spremenljivega ter muhastega biblijskega boga, pa so se odločili, da ne bodo uživali nobene živali oz. hrane živalskega izvora. Kajti za njih je nesprejemljivo jesti kakršno koli žival. Nesprejemljivo iz etičnega, ekološkega in zdravstvenega vidika.
Damjan Likar, Škofja Loka
LORBER 
_________________
GLAVNO JE ZDRAVJE,
VSE DRUGO ŠE PRIDE! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 13 Apr 2012 21:19 Naslov sporočila: |
|
|
Ker Merklova dela
Super članek - brez dlake na jeziku ... MLADINA
Tudi komentarji bralcev so nadvse tehtni in vredni branja 
http://www.mladina.si/110731/ker-ona-dela/
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 12 Maj 2012 15:00 Naslov sporočila: |
|
|
Postojna 22. 04 2012
Danes smo tukaj, da se poklonimo pogumu mladih ljudi, ki so vedeli, kaj je potrebno storiti, poslušali so glas vesti in tvegali največ, kar človek lahko tvega, svoja mlada življenja. Šli so v akcijo, ki je na nekem drugem bojišču rešila mnoga človeška življenja. Danes praznujemo pogum.
To je tisti pogum, s katerim smo branili dostojanstvo svojega naroda, katerega bistvo je v verz strnil že davno prej France Prešeren: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnje dnovi«
Naša dolžnost je, da ohranjamo spomin na to pogumno in še mnoga druga pogumna dejanja.
Izročilo, kako se brani svoj narod in domovina, je dediščina poguma, ki ga bodo še kako potrebovale generacije, ki prihajajo za nami. Iz tega črpamo moč za danes in za jutri.
To je tisti pogum, s katerim so se ves slovenski narod, študentje, kmetje, pesniki, dninarji, zdravniki ... uprli fašizmu in nacizmu, to je bila osvobodilna fronta. Osvobodilna fronta je bila velika večina slovenskega naroda. Tudi 41 je bil potreben pogum. Uprli smo se v najbolj mračnem trenutku, ko je nacizem zasužnjil vso Evropo. Bili smo sami, toda imeli smo pogum in neizmerno voljo, braniti obstoj naroda in njegovo dostojanstvo. 27.000 partizanov je dalo svoja mlada življenja za svobodo. 45.000 je bilo pobiti, ali so umrli v taboriščih. S streljanjem, požiganjem in obešanjem so nas hoteli ustrahovati, toda zaman
Po končani vojni smo pričeli obnavljati razrušeno domovino. Svet se je razdelil v dva bloka. Prišlo je leto 48, ko smo se ponovno uprli Stalinovemu diktatu. Tudi za to je bil potreben neizmeren pogum. Bili smo sami. Zahod je bil sovražen, na vzhodu pa smo bili obkroženi s sovjetskimi tanki. Tudi takrat nam ni bilo lahko, toda ohranili smo svojo samostojnost in dostojanstvo, zategnili smo pas in to vsi. Krenili smo na svojo pot.
Ko smo videli, da so se naše Jugoslavije polastili razni nacionalisti, smo spoznali, da to ni več naša država. in smo se odločili za samostojno Slovenijo. Spominjam se, ko nam je ameriški zunanji minister pretil, da nas Amerika ne bo priznala še 50 let. Rekli smo ne, zgrabili za orožje in ubranili svojo suverenost. Tudi za to je bil potrebe pogum
50 let smo gradili, ustvarjali naše gospodarstvo, znanstvene inštitute in ustanove, šole, zdravstvene domove, dve univerzi, uspelo nam je doseči 80% prehransko samozadostnost. Iskra, TAM, Lek, IMV, železarne, lesna industrija, Kolinska, Droga. Izvažali smo na zahtevne evropske in svetovne trge; naši izdelki morda niso bili v samem svetovnem vrhu, bili pa so v zgornji tretjini.
In kar je še mnogo pomembnejše - vsi smo imeli delo. Nihče ni bil v skrbeh, da ga bodo vrgli na cesto. Na pamet nikomur ni prišlo, da ne bi plačal prispevkov za delavce. Imeli smo brezplačno šolstvo, tudi otroci manj premožnih staršev so brez problemov hodili v šole, nikogar ni skrbelo, ali bo imel denar za zdravila in zdravnika.
Bili smo na svoji zemlji svoj gospodar.
Učitelji vam bodo povedali, da že danes prenekateri otrok ne pride vsak dan v šolo, ker starši ne morejo več plačevati prevoza, že danes marsikateri otrok vzame v šoli več kosov kruha, da ni lačen, že danes je pod pragom revščine 250.000 državljanov.
Kje smo danes? Kakšna je ta naša Slovenija danes? Kot pravi Vesna Godina: Ugrabili in ukradli so nam državo, to ni več naša država, tista, ki smo jo hoteli in 91 končno tudi dobili. Slovenija ne služi več svojim državljanom. Danes naša država služi le še interesom vladajočih elit, pokvarjenim monsignorjem, v prvi vrsti pa požrešnemu, podivjanemu finančnemu kapitalu.
Danes je uničenih večina večjih slovenskih podjetij. Vsa čast tistim nekaj, ki so še ostala, kot je na primer Krka ali pa Gorenje, Mercator. Po njih že stegujejo kremplje politične elite, da jih čim prej prodajo tujcem.
Danes nam govorijo o nujnosti varčevanja, da bomo zmanjšali plače, kar do določene mere sicer gre, to ni najhuje, toda ukinili bodo tudi regrese, vzeli pri porodniških, uvedli dodatne prispevke pri receptih, uvedli šolnine na univerzah, razširili razrede, oskubili univerze, pa tudi pri vrtcih se bo dalo kaj vzeti, pa pri šolskih malicah, pa pri prevozih v šolo itd, da ne naštevam, saj vse to poznate. Ukinili bodo socialno državo.
Prepričuje nas, da je to edina možnost in da druge izbire niti nimamo, a lažejo.
Letno ponikne kakšna milijarda na Cipru, Kajmanskih otokih, ali kje drugje. 800 miljonov, kolikor naj bi tale vladni program privarčeval, je »izpuhtelo« v Mariborski škofij.
Pojdimo iz Afganistana, tam smo na lastne stroške, da dobimo kaj nazaj, ni res, morda kakšno drobtinico, odpovejmo se Patrijam, ukinimo vikariat, ukinimo financiranje verskih skupnosti in njihovih šol. Podržavimo cerkvene gozdove in nehajmo izvažati poceni hlodovino in uvažati drage lesne izdelke, naredimo jih doma in izvažajmo. Postavimo ponovno na noge lastno lesno industrijo. Pomagajmo gradbincem, da bodo lahko pričeli delati doma. Podržavimo Primorje, tiste, ki so ga pokradli, pa naženimo. Tujci čakajo, da vsi gradbinci propadejo, potem bodo delali oni, mi pa bomo za njih samo brezpravna cenena delovna sila. Pomagajmo Radečam ... pomagajmo ohranjati delovna mesta, in bo dovolj denarja, ne pa sanirati bank, da jih bodo potem poceni kupili tujci.
Vzpostavimo pravno državo, v socializmu direktorji niso kradli. Nisem proti varčevanju. Racionalno organizirajmo državno upravo, tam je veliko rezerv. Opuščajmo nepotrebne birokratske postopke. V tujini lahko odpreš podjetje v enem mesecu z vsemi dovoljenji vred, pri nas pa v dveh letih, če je sreča mila. Obdavčimo kapitalske dobičke, obdavčimo bogatine. Skratka racionalizirajmo in zaženimo produktivno gospodarstvo.
Moja omica me je učila. če imaš premalo denarja, ga moraš več zaslužit, ne pa bolj šparat.
Že v bivši državi smo si z amandmaji zagotovili pravico do samoodločbe in zagotovili prioriteto slovenskega zakona nad jugoslovanskim. In kaj doživljamo danes? Tujci nam ukazujejo, kaj moramo zapisati v ustavo. Iz Bruslja prihajajo nekakšni nadzorniki, ki nam povedo, kaj moramo storiti, če ne bodo pač sankcije. In naši politiki se lakajsko priklanjajo in obljubljajo pokorščino. Tujci ustrahujejo in izsiljujejo njih in oni ustrahujejo nas.
Tovarišice in tovariši. V veliki gospodarski krizi je Rosewelt izrekel stavek:
Edino, česar nas je lahko strah, je strah.
§ Zlato pravilo odpravlja socialno državo, kolikor jo je sploh še ostalo.
§ Zlato pravilo pomeni odpovedovanje nacionalni suverenosti, kolikor jo je sploh še ostalo.
§ Zlato pravilo je konec demokracije, kolikor je sploh še imamo.
Da ne ukinjajo državnega sveta. Zakaj? (zaradi denarja ne, ta stane dvajsetino tega, kar stane državni zbor). Zato, ker tam ne morejo strankarski šefi narekovati poslancem, kdaj smejo glasovat in kdaj ne, in kako morajo glasovati, kar je v posmeh ustavi. DS je še edini organ, kjer poslancev ne izbirajo strankarski šefi, pač pa interesne skupnosti. Nasprotno ... potrebno mu je dati večje kompetence. Po tej logiki bodo jutri ukinili tudi DZ, saj ima predsednik vlade tako ali tako večino in ta večina glasuje po njegovem diktatu. To so koraki v še bolj totalitaren fašizem.
Lahko vam skrčijo pokojnine, uvedejo šolnine za otroke, vam naložijo ogromne davke. Vse v skladu z zlatim pravilom. Vi pa boste morali biti tiho, ker bi bil vaš protest kršitev ustave.
Danes naše politične elite klečeplazijo pred tujci, pridno izvajajo njihove direktive, potem pa dobijo kakšno pohvala in morda tudi kakšno drobtinico.
Naj za konec nadaljujem tam, kjer je naš predsednik Janez Stanovnik na Dražgošah končal:
"Hlapci, ki so se radovoljno podali, so bolj goreči od gospodarja samega.
Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec.
Gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet-dnevnico.
Bolj skrbnih varuhov nima neumnost, noč in dan stoje pred njenimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj in ji ne zmoti vernega srca.
Tovarišice in tovariši, dolgo se ne bomo več pustili striči kot ovce."
Avtor govora neznan
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 13 Maj 2012 18:49 Naslov sporočila: |
|
|
Alenka Grad Pečnik:
OBTOŽUJEM JANEZA JANŠO!
Naj napišem nekaj grehov Janeza Janše, s katerimi je prispeval h krizi v Sloveniji in h ogromnemu primanjkljaju v proračunu:
- Zakon o prevzemih (ZPre-1), sprejet 2006, je omogočil največje tajkunske zgodbe, ki so povzročile milijarde dolgov, vrsto propadlih podjetij in pa saniranje bank s strani državljanov.
- Zaradi Janševe politike se je gospodarstvo v času 2004-2008 zadolžilo preko vseh meja - iz 16 milijard zunanjega bruto dolga 2004 je Slovenija v 4 letih prilezla na 40 milijard evrov zunanjega bruto dolga 2008
- Virantova plačna reforma javnega sektorja je povzročila 100 milijonov MESEČNO višje plačne mase javnega sektorja. To je MILIJARDA LETNO!
- Ker je Janša zrušil Zakon o malem delu in pa Pokojninsko reformo, je svetovni finančni sektor znižal bonitete Republiki Sloveniji. S tem so se podražili krediti in s tem se je posledično povečalo zadolževanje.
- Z ignoriranjem poročil Banke Slovenije in priporočil finančnikov je Janša 2004-2008 vodil politiko zadolževanja, ko bi moral v času konjukture delati PRESEŽEK in VARČEVATI. Zaradi osebnih zamer je uničil Gasparija, ki je napovedal krizo in tudi dal priporočila, kako postopati.
In danes, ko je treba sanirati nastalo škodo, Janša NAJPREJ udari po tistih, ki NISO zagrešili krize - po delavcih, ki so krivi samo tega, da delajo in plačujejo davke. Pravim krivcem pa Janša želi zniževati davke, uvajati socialno kapico, niža davke od dobička in podobno. Istočasno zdravstvu jemlje 20% proračuna in kupuje nove Patrije in minomete.
- 24. 7. 2006 - sprejet je nov prevzemni zakon (ZPre-1), napisan in potrjen s strani vlade Janeza Janše.
- 2006-2008 - Boško Šrot pripravlja teren za menedžerski prevzem Pivovarne Laško
- 2006-2008 - Igor Bavčar izvaja prevzem Istrabenza preko različnih slamnatih podjetij
Skupni dolg, ki sta ga Bavčar in Šrot povzročila, je okrog milijarde in pol. Dolgoročna škoda, ki je nastala zaradi njiju v vseh povezanih podjetjih (Laško, Istrabenz, Droga, Kolinska, Fructal, Union, Radenska, Delo, Mercator) pa bo neizmerljiva.
Vso škodo smo in bomo krili državljani: nezavarovane kredite v bankah v državni lasti smo in bomo pokrili z dokapitalizacijami, ostale dolgove pa smo in bomo pokrili s svojimi delovnimi mesti, z razprodajo slovenskih podjetij tujcem, zaradi uničenega gospodarstva, ki ga za sabo pušča naveza Janša-Šrot-Bavčar, pa je Slovenija v najhujši gospodarski krizi do sedaj, kar plačujemo z delovnimi odpovedmi, nižanji plač, zmanjševanjem socialnih pravic, krčenjem zdravstva in šolstva.
Ivan Janez Janša, obtožujem te neposredne krivde za fijasko Istrabenz+Laško, neposredne krivde za dolgove, neposredne krivde za krizo.
Alenka Grad Pečnik
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 23 Maj 2012 06:30 Naslov sporočila: |
|
|
Ata se je pošteno razhudil ... in čisto prav ima ...
http://www.youtube.com/watch?v=3Fg37bW5ibI
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 11 Jun 2012 21:53 Naslov sporočila: |
|
|
SVETA JEZA
(pridiga)
Moji lubi Slovenci! Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost:
Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.
Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.
Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije. Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.
V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho, polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše življenje.
Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekčli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse za to, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo jim je v dvajsetih letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij.
Dvajset let!! Moji lubi Slovenci! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo. Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!
Vi pa vse to vidite in ste kar tiho? In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv! Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos? Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.
Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z nagovorom: »Moji lubi Slovenci«. V Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva zelo izražena. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse skušnjave in preživi vse viharje.
Avtor "pridige": Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser:
(elektronska pošta)
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 17 Jun 2012 16:13 Naslov sporočila: |
|
|
Glas vpijočega v puščavi?
Vsebina Chaplinovega (* 16. april 1889, London ... † 25. december 1977) oz. diktatorjevega govora iz filma "Veliki diktator", ki je bil posnet pred več kot 70 leti, je bila sicer mišljena kot parodija, a je aktualna še dandanes. Da ... nismo živina, smo ljudje, ki naj bi bili svobodni, ustvarjalni, ljubeči, sočutni, srečni ... Je želeti si česa takega res le utopija?!?
http://www.youtube.com/watch?v=iXnmyhVcsBg
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 26 Jun 2012 13:19 Naslov sporočila: |
|
|
Kalkulirana tragedija
Ko je vlada objavila poziv umetnikom, naj proslavo ob dnevu državnosti ustvarijo zastonj in za čast, ker je treba varčevati, je šlo za očitno primitivno gesto njihovega poniževanja in razvrednotenja. Če vlada pri kakšnem projektu potrebuje znanje strokovnjaka za fiziko, ga najame in plača; strokovnjak za uprizoritvene umetnosti pa je očitno vsak amater, ki v popoldanskem času obiskuje krožke in z veseljem nastopa zastonj.
Takšno diskvalifikacijo umetnikov in celotne profesionalne kulture je Slovenija doslej doživela le enkrat, in to po drugi svetovni vojni. Tudi takratna oblast je nastopila proti "elitni" kulturi, demonizirala modernizem kot antipatriotski vdor sovražne meščanske miselnosti in se obračala k "pristni" ljudski umetnosti. In tako je tudi v petek postalo jasno: z izgovorom varčevanja je vlada sama zasedla mesto režiserja. Mesto scenarista pa Majer.
Dobili smo popolno repliko trdosocialističnih proslav: filharmonični orkester, zveden na igranje preprostih ljudskih napevov, moderator - tretjerazredni igralec, ki je končno dobil svojo partijsko priložnost, in ki je ni zamudil - kar mimogrede je z odra ta maziljeni agitpropovec pobruhal tiste, ki so izbojevali drugo svetovno vojno, kar moderator (??!) nam je povedal, kdo so danes oblasti nevšečni in kdo je "na napačni strani okopov", kot je pred časom prav prostodušno pojasnil državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn tistim, ki ne vedo, da je vlada zgradila okope.
In potem so sledili folkloristi. Nadvse simpatični. Nič krivi. Popolnoma nič krivi. Zgolj na napačnem mestu v napačnem kraju. Zlorabljeni za veliko ideološko razkuževanje, pljusknjeno državljanom v obraz.
Proslava nam je torej jasno povedala, kakšna bo nova država po meri vladajočih. Peščica političnih fanatikov je vso Slovenijo najprej postavila pred lustracijski zid in ločila zrnje od plevela, izpostavila vse, ki niso po njihovi ideološki meri, nato pa priredila vaško slovesnost, s katero se je dokončno zacementirala v svojo kolhozno provincialnost.
Načrt je prozoren, kot je bil že leta 1945. Na eni strani zatiranje prostorov svobode in ustvarjalnosti (umetnost, kultura, šolstvo, univerza), na drugi strani ekonomsko pustošenje (prej nacionalizacija, zdaj divja zadnja faza privatizacije), demontaža pravne države (nočne seje, tajni sestanki, izredno sprejemanje zakonov) in socialne varnosti (edina razlika z letom 1945).
Če se je po Janševem prevzemu oblasti pet minut še zdelo, da razumejo vsaj to, da je kriza resna in jo je možno reševati le ob največjem konsenzu večine prebivalcev, je bilo že šesto minuto jasno, da to nikakor ni njihov cilj. Cilj je zasesti in do temeljev prekvasiti celotno družbo, do dna zatreti vse, kar ni njihovo, česar ne razumejo in česar se bojijo, in potem "svojim" zagotoviti lagodno življenje. Ne gre za neukost ali zaletavost, kot smo dobronamerno hoteli verjeti na začetku, gre za slepo sveto ideološko vojno, kjer bok ob boku stojijo orožarji, strokovnjaki za Danteja in ljubi bog.
Ubogi profesor Capuder! S kakšnim žarom je znal govoriti o Danteju in svojem prevajanju, kako predano je govoril o francoski poeziji in prozi; kako rada sem ga poslušala. A njegove grenkobe so ga že v 80. letih gnale v oviranje drugih, kot prvega ministra za kulturo pa ga je moč spremenila v neprizivnega avtokrata. Zdaj, enaindvajset let kasneje, smo morali doživeti, da ta ostareli človek v poljudnem televizijskem klepetu pred proslavo izpljune nekaj tako strašnega, da smo zares obnemeli. Celo Rosvito Pesek je zvilo, in če njo zvije desnica, potem vemo, kje smo. Na njeno vprašanje v zvezi s prepovedjo sodelovanja praporščakov z "agresorskim simbolom", rdečo zvezdo, pod katero so vendarle potekali tudi boji za svobodo in so padale hude žrtve, na primer celoten Pohorski bataljon, je namreč prav cinično namignil, da je šlo za "kalkulirano tragedijo". Kalkulirano tragedijo? Kaj naj bi to pomenilo? Da so se pobili sami, z nemškimi naboji, da bi lahko CNN o njih poročal kot o nemških žrtvah? Ali da jih je vse, tudi očeta in brate, pobil edini preživeli, mali Ivanček, ki je splezal na drevo in se rešil? Da so jih izdali "njihovi"? In če so jih, so zato manj mrtvi? Je mogoče, da izobražen človek na dan državnosti tako cinično, preko palca svinja o vojni strahoti, ki jo ljudje še danes občutijo kot topo temno bolečino? Je mogoče govoriti o Bogu in biti hkrati brez vsakršne pietete? Si predstavljate, da bi ob francoski državni proslavi nekdo čvekal o sumljivih padlih odporniškega gibanja?
Je mogoče. Če si del ponorelega ideološkega stroja, ki uničuje vso družbeno kohezijo, istočasno celo napoveš tudi to, česar gledalci še ne morejo vedeti in se bo zgodilo na proslavi nekaj minut kasneje, ustreza pa SDS-ovemu lani propadlemu predlogu zakonske spremembe himne: za "vajo" (??!!), kot je povedal moderator, so zapeli zakonsko predpisano himno, sedmo kitico Zdravljice, potem, "zares", pa kar štiri njene kitice. Tiste z Bogom. Tako kot je pet minut prej napovedal Capuder. Je že vedel. Po njegovem je namreč popolnoma noro, da v himni opevamo sožitje z drugimi narodi namesto sebe! Njegov predlog: druga kitica: Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je….
Tako torej. Namesto skupnega imenovalca, namesto sožitja egoizem, namesto ustavne ločitve države in vere znova Blut und Boden, Und Gott, natürlich. In samo bratje, sester ni. Vsi, ki nismo Slovenci, ampak "le" državljani, vsi, ki imamo radi druge narode, vsi, ki ne verjamemo v njegovega boga, bomo izbrisani iz simbolnih registrov Slovenije in vpisani na sezname za metaforično deportacijo.
Ni prvič, da so se intelektualci angažirali v tovrstnih čistilnih akcijah. Nihče ni imun na sirene moči in izključevanja, tudi častilci poezije ne. In medtem ko nas vlada sistematično ponižuje, se za zaveso teh eksplozij dogaja veliko plenjenje preostalega pičlega državnega premoženja.
A najbolj odgovorni za to, kar se dogaja, so pravzaprav DeSUS, ZL in SLS. Od SDS drugega ni bilo pričakovati, razdiralnost je edini zrak, ki ga zna dihati. A ta trojica je grobo zavajala svoje volilce in njihova bo odgovornost. Zgodovinska odgovornost tistih, ki so bili zraven. Pa niso naredili popolnoma nič, da bi preprečili to tako skrbno kalkulirano tragedijo.
Članek v današnjem Dnevniku!
Kolumne - torek, 26.06.2012
Tekst: Tanja Lesničar - Pučko
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 27 Jun 2012 07:27 Naslov sporočila: |
|
|
Državna proslava brez časti in dostojanstva
Petkova državna proslava v počastitev 21. obletnice slovenske osamosvojitve (Dan državnosti) je bila za Slovenijo in Slovence sramotna. Bila je demonstracija narodove ideološke in kulturne razklanosti in nezrelosti. Slovenci še zdaleč nismo edini narod s travmatičnimi, tudi bratomornimi zgodovinskimi izkušnjami in težkimi aktualnimi problemi. Toda razščiščevanje teh travm in boj za aktualni politični prestiž ne sodita na državno proslavo.
Vsak zrel (dozorel) človek razume, da v življenju tu in tam nastopijo posebne okoliščine, ki terjajo od njega, da vsaj za hip preseže samega sebe in se podredi takšnemu ali drugačnemu višjemu dobremu. Takšno višje dobro lahko predstavljajo etična načela, dobri običaji, načela pravne države, domoljubje (patriotizem), osebno in narodovo dostojanstvo, skrb za otroke in družino, lojalnost prijateljem, delovnemu kolektivu, športni ekipi ali kaki drugi entiteti in še bi lahko naštevali. V mislih imam situacije, ko mora biti človek bolj dober, plemenit, časten in tudi krščanski, kot je to lahko v svojem vsakodnevnem življenju. V takšnih trenutkih mora namreč znati v sebi preseči bolečine in kritične misli do drugih, neopazno mora izkazati odpuščanje ter ravnati povezovalno, optimistično in nenazadnje konstruktivno. Takšna situacija je vsekakor tudi državna proslava, ki je namenjena slavitvi države in njenih uspehov oziroma dosežkov ter dviganju nacionalnega duha in povezovanju državljanov.
Velika večina študentov, ki pade na ustnem izpitu, ob odhodu iz profesorjeve pisarne profesorja pozdravi. Kljub temu, da so mnogi študenti v takšnih situacijah bolj ali manj prizadeti, zmorejo v sebi ohraniti toliko bontona in časti, da se na dostojanstven način pozdravijo s profesorjem. To je izraz kulture, brez katere družba ne more obstati. Tudi športna ekipa, ki premore občutek za čast, na koncu tekme kljub porazu in morebitnim krivicam, ki so se ji zgodile med tekmo, seže v roke sodniku in nasprotniku ter slednjemu čestita za zmago. Enako naredijo spodobni in častni politiki, ki izgubijo na volitvah. Spodoben in časten politik celo odstopi s položaja zaradi objektivne odgovornosti, npr. zaradi neke hujše afere v njegovi politični sferi (v stranki, na ministrstvu ipd.), za katero osebno ni kriv, vendar pa šteje, da mora s svojim odstopom simbolično izkazati svoj občutek za politično odgovornost, dati s tem dober zgled drugim ter svojega naslednika čim bolj razbremeniti političnega bremena.
Seveda je še nešteto primerov podobnega častnega in dostojanstvenega ravnanja, kjer posameznik preseže samega sebe v dobro drugih. Mnoga takšna ravnanja so prerasla že v dobre družbene običaje. Tako, denimo, udeleženci pogreba praviloma ne izpostavljajo slabih lastnosti pokojnika, politiki pa v tujini praviloma ne blatijo lastne države. Podobno velja tudi za državne proslave, na katere so vabljeni predstavniki vseh prijateljskih držav, hkrati pa so takšne proslave na očeh vse domače in svetovne javnosti. Državna proslava ni okrogla miza, na kateri bi povezovalec slovesnosti osrednje slavnostne prireditve pred očmi javnosti polemiziral s predsednikom države in v kateri naj bi se predstavniki različnih vej oblasti in političnih strank oblasti držali tako, kot da se naznansko neprijetno počutijo v družbi drug z drugim. Ne gre le zato, da si državljan, ki je še ohranil kaj zdravorazumskosti in ga slovenska politika še ni povsem zamorila s svojimi ideloškimi pritlehtnostmi (ali ni ta vlada ob začetku mandata javno obljubila, da zaradi osredotočenosti na reševanje krize ne bo sprožala ideoloških sporov?), enostavno želi, da bi bili naši vodilni politiki, ko se srečajo na državni proslavi pred očmi javnosti, bolj sproščeni in medsebojno komunikativni. Pri državni proslavi gre predvsem za to, da se ti politiki že zaradi svojih vlog in položajev morajo(!) obnašati državniško, tj. povezovalno in konstruktivno. Državljanom morajo biti pozitiven, ne pa negativen zgled. Skratka, na državni proslavi se morajo obnašati v vseh pogledih častno, preseči morajo sami sebe in pokazati, da spoštujejo dostojanstvo nacije, ki jo predstavljajo.
Na petkovi proslavi Dneva državnosti je velik del politike (ponovno) padel na izpitu. Tokrat morebiti najhuje do zdaj. Spodbujanje ideloške, politične in še kakšne delitve skozi dogajanje ob in na državni slovesnosti je pokazalo, da so mnogi naši vodilni politiki ter njihovi sodelavci in pomočniki še vedno nesposobni tistega nacionalnega povezovanja, ki je nujno potrebno, da naša država in družba zadihata s polnimi pljuči, da bistveno bolj sproščeno in uspešno zaživita v svojih gospodarskih, znanstvenih, kulturnih in mnogih drugih potencialih ter da se iz ekonomske in socialne krize izvijeta na način, ki ju bo povzdignil na višji nivo predvsem tudi v njunih etičnih temeljih. Bistvo etike pa ni v tem, kdo bo koga politično, ekonomsko ali drugače nadvladal ter po možnosti človeško ponižal ali se ga celo znebil, pač pa kdo bo komu boljši prijatelj in sosed, ter tam, kjer je to pač neizogibni del življenja, čim bolj odličen in časten nasprotnik.
prof. dr. Miro Cerar
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 10 Jul 2012 18:12 Naslov sporočila: |
|
|
Obtožujem!
Pozdravljeni,
preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!
… Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A …
A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.
Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.
Potem pa minejo leta … Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere … Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.
In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.
Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.
Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.
In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!
O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.
Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolj je bilo. Dajte nam, da zadihamo.
Matjaž Kranjec
(moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati ...)
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Bucka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 24.09. 2011, 17:48
Prispevkov: 25614
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 14 Jul 2012 12:50 Naslov sporočila: |
|
|
Evropska skrivnost
Česa nas v šoli niso učili
V vročičnem pričakovanju včerajšnjega finala evropskega prvenstva v nogometu nihče ni opazil, da so se spet podražile cigarete. Še kadilci so to komaj opazili, nikjer ni bilo mogoče zaslediti njihovega ogorčenja.
Poznavalci gospodarskih primanjkljajev in s to težavo povezanih zagat so napovedovali vsaj 30, če ne 40 centov dražjo škatlico cigaret. Končalo se je s povprečnih 10 centov podražitve, kar se z vidika vlade ne zdi slaba taktika: tisti, ki je do zdaj za cigarete zapravil dva, če ne tri evre, bo mirno odštel deset centov več in kadil naprej; trideset centov več bi bilo lahko boleče – in politično kratkovidno do kadilcev, ki so konec koncev tudi volivci. Cigarete pa je mogoče spet podražiti čez nekaj mesecev, še za 10 centov.
Odstavek, ki ste ga pravkar prebrali, sem napisal v kolumni pri prejšnji, prvoaprilski podražitvi cigaret. Ne gre za to, da bi hotel dokazovati svojo daljnovidnost, ampak za ilustracijo prozornosti vladnih ekonomskih ukrepov. Popolnoma jasno je, da jih bodo spet podražili septembra, za novih 10 centov.
Kadilci pa nič. Oni so pač sužnji svoje razvade, pripravljeni za svojo strast plačati tudi nekoliko več. Kakorkoli proti temu protestirati in se upirati res nima smisla. Kadilci s(m)o pač ovce. In nekadilci niso nič boljši. Vsi skupaj smo nevedni in naivni, utrujeni in naveličani slabih novic. Pred dnevi sem naletel na primer, zgodbo, ki sama zase govori veliko več od morebitnega komentarja.
Med letoma 1945 in 1950 se je v Evropi zgodila grozljiva prisilna migracija, verjetno tudi največja selitev prebivalstva v človekovi zgodovini. Med 12 in 14 milijonov nemško govorečih civilistov so prisilili, da so zapustili svoja rojstna mesta v Čehoslovaški, Madžarski, Romuniji, Jugoslaviji in Poljski. Preselili so jih v razrušeno, od zaveznikov okupirano Nemčijo. Od lakote, bolezni, pretepanja in usmrtitev, ki so jih izvajali zmagovalci, jih umrlo vsaj petsto tisoč. Na tisoče jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih, postavljenih v času nacističnega režima.
Ironično so prav v tem času v Nürnbergu, le nekaj sto kilometrov stran od na novo uporabljenih taborišč, sodili preživelim nacističnim voditeljem zaradi deportacij in drugih nečloveških dejanj proti civilnim prebivalcem.
Prisilna selitev nemško govorečih manjšin je eden izmed najbolj zatajevanih primerov množične kršitve človekovih pravic v polpretekli zgodovini. Čeprav se je zgodila v času še živega neposrednega spomina, v miru in sredi najgosteje poseljene celine, o tem, razen ljudi v Nemčiji, nihče ne ve nič.
O tem etničnem čiščenju nas niso učili v šoli, tako kot niso učili v drugih šolah v Evropi, ZDA in Rusiji. V redkih priložnostih je pri omenjanju tega eksodusa obveljalo, da je šlo za upravičeno kazen za vojne zločine v nacistični Nemčiji. V resnici sta Češkoslovaška in Poljska s tem občutno "izboljšali" etnično homogenost svojih nacionalnih držav. Sovjetska zveza se je na ta račun razširila globoko v nemško ozemlje in obenem postavila veliko oviro nemški povojni industriji. Britanci so v tem videli koristen način prevzgoje nemškega prebivalstva. Američani pa so računali, da bodo lahko pri državah izganjalkah z razumevajočim odnosom do deportacij nemških manjšin preprečili njihov vstop v komunistično orbito.
V nasprotju z retoriko zaveznikov, češ da je šlo v drugi svetovni vojni za ohranitev dostojanstva in enakovrednosti vseh ljudi (seveda tudi Nemcev), je pri preselitvi nemških manjšin sodelovalo na tisoče zahodnih uradnikov in tehnokratov. Izvajali so program, ki so ga, ko ga je izvajal vojni sovražnik, brez oklevanja označili kot nasprotje vsem načelom humanosti.
In seveda, velika večina milijonov nemško govorečih pregnancev so bili ženske, starci in otroci, mlajši od 16 let.
Avtor: Gorazd Suhadolnik
http://www.siol.net/priloge/kolumne/gorazd_suhadolnik/2012/07/evropska_skrivnost.aspx
LP Bučka
_________________
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba v dvomu biti:
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
(Ljuba Žerovc) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
... Še parodija s Hitlerjem:
